Difference between revisions 4377781 and 4377792 on slwiki

'''Traungauci''' je bila [[bavarska]] plemiška rodbina (morda frankovskega izvora), po vodilnih predstavnikih imenovana tudi Otakarji, iz katere so bili med 1050–1180 mejni grofje, 1180–1192 pa vojvode [[Štajerska (vojvodina)|Štajerske]]. 

== Štajerski Mejni grofje/Vojvode ==



*[[Otokar I. (Štajerski)|Otakar ali Otokar I.]] (1056-1075)
*[[Adalbero (Štajerski)|Adalbero]], ''Surovi'' (1075-1082)
*[[Otokar II. (Štajerski)|Otokar II.]] (1082-1122)
*[[Leopold I. (Štajerski)|Leopold I.]], ''Močni'' (1122-1129)
*[[Otokar III. (Štajerski)|Otokar III.]] (1129-1164)
*[[Otokar IV. (Štajerski)|Otokar IV.]] (1164-1192), od 1180 [[Vojvoda]]


== Starejša veja rodbine==

Na Bavarskem in na frankovskem dvoru se že v 2. polovici 8. stoletja pojavi ime Otakar kot vodilno moško ime rodbine. Leta 788 je bil Otakar na čelu vojske proti [[Obri|Obrom]] in po 791 udeležen pri upravi slovanskega ozemlja vzhodno od Aniže, ki so ga [[Franki]] iztrgali Obrom ob Donavi. Verjetno je ta veja okoli 800  v moški črti izumrla in ni gotovo, ali je zvezana z mlajšimi Otakarji. Na jugovzhodu frankovske države najdemo verjetno nov rod vezan na krajevno ime Otachareschirichun v [[Pribin]]a|Pribinovi]] [[Spodnja Panonija (država)|Spodnji Panoniji]], ki se omenja  v '''Conversio Bagoariorum et Carantanorum''' ob posvetitvi cerkve leta 859/60. Genealoške kombinacije, ki kažejo na možnost sorodstvenih zvez z [[Aribonci]] in z bavarsko dinastijo Luitpoldingov, pa so možne šele od Otakarja, ki je bil leta 904 grof v severnem delu [[Karantanija|Karantanije]] ob Muri in [[Anižia|Aniži]]. Ta je bil tudi kraljevi poslanec (missus regius) v Traungauu, kjer je na vzhodnem robu domnevno zgradil grad Stira (Styra, današnji [[Steyr]]) zoper pretečo madžarsko nevarnost. V naslednjem poldrugem stoletju se člani te rodbine večkrat omenjajo kot grofje v Chiemgauu s posestjo v Traungauu, od katerega izvira eno izmed imen te rodbine.

== Mlajša veja rodbine ==

Bliže v zvezo s slovensko zgodovino je rodbina vnovič stopila, ko je postal [[Otakar I. Traungau]] (štet po vrsti mejnih grofov, u. 1064 ali 1065), po svoji babici v sorodstvu z Wels-Lambachi, med 1050 in 1056 za le-temi mejni grof Karantanske marke; on kot tudi njegovi nasledniki so se imenovali štajerski mejni grofje (marchio Stirensis ali marchio de Styra) in s tem za svojo novo deželo uvedli ime [[Štajerska (vojvodina)|Štajerska]], po svoji prejšnji pa obdržali ime Traungau (s tem je zvezano tudi 1. širjenje dežele na ozemlje ob zgornji Muri med [[Karantanija|karantansko krajino]] in Traungauom). Na to se navezuje tudi Otakarjeva ženitev z Wilpirgo Eppensteinsko iz rodbine z najobsežnejšimi posestvi v tem prostoru in v Karantanski krajini sami. Po njegovi smrti (ob romanju v [[Rim]]) sta mu sledila drug za drugim sinova [[Adalbero Traungau]] (u. 1077 ali 1086, morda ubit kot cesarski pristaš v boju za investituro) in [[Otakar II. Traungau]] (u. 1122), oženjen z Elizabeto Babenberško – zveza, ki je postala pomembna ob koncu dinastije (njuna hči Kunigunda je bila omožena z Bernardom Spanheimskim, mejnim grofom v Podravski krajini). Do bistvene okrepitve Štajerske je prišlo za kratkotrajne vlade 1122–9 njegovega sina Leopolda (1084–1129, 45 let star), ki je stopil v dinastično zvezo že z najvišjimi krogi v državi (oženjen je bil s Sofijo, hčerko bavarskega vojvode Henrika, sestro matere [[Friderik I. Barbarossa|Friderika I. Barbarosse]]). Ko so 1122 izumrli Eppensteinci, so zapustili svojemu sorodniku alodialna posestva ob zgornji in srednji [[Mura|Muri]], v grofiji [[Breže (Koroška)|Breže na Koroškem]] in v [[Furlanija|Furlaniji]]. Bistvena okrepitev krajišnikove moči in z njo zvezano dokončno razširjenje Štajerske na zgornje Pomurje pomeni »rojstno leto Štajerske« (Pirchegger). Ko je Leopold ob smrti zapustil mladoletnega sina [[Otakarja III. Traungau]] (1129?-64), mu je mati rešila oblast, ki jo je do polnoletnosti opravljala sama s pomočjo strica, mrb krajišnika Bernarda. Za vlade [[Otakarja III. Traungau]] se je razširila oblast štajerskih krajišnikov tudi na danes slovenska tla. Ko je izumrl sorodni rod potomcev grofa Ozija, je Otakar podedoval na Koroškem fogtijske pravice nad Osojskim samostanom (s posestvi na slovenskih tleh) in tedanje gospostvo Humperk (najbrž pa ne Rasa-Rožek), razširila pa so se tudi njegova posestva v Furlaniji. Pa tudi Bernard Spannheimski je bil nečaku po ženi bolj naklonjen kot svojim koroškim sorodnikom. Ko je padel med križarsko vojsko leta 1147 v Mali Aziji, je nečak Otakar podedoval za njim velika alodialna posestva v Podravski krajini in ob [[Savinja|Savinji]]: velika gospostva Mrb, Radgona in [[Laško]] z vsemi ministeriali, fogtij. pravicami in oglej. fevdi; 
S tem je bila nujno združena tudi krajišniška oblast in tako se je razširila štajerska meja proti jugu do razvodja med [[Dravinja|Dravinjo]] in [[Savinja|Savinjo]], z gospostvom Laško (južno od Celja med [[Trbovlje|Trbovljami]] in [[Jurklošter|Jurkloštrom]]) pa do [[Sava|Save]], četudi le v obliki velike esklave. 

Okoli leta 1160 je [[Otakar III. Traungau]] ob južni meji svoje krajine začel graditi v [[Žiče|Žičah]] prvo [[Kartuzijanski samostan Žiče|kartuzijo]] na tleh nem. države (ustanitveno pismo je bilo napisano že po njegovi smrti 1165). Ob svoji zgodnji smrti (umrl je star 40 let) je vnovič zapustil le mladoletnega sina [[Otakarja IV. Traungau]] (1163–92); za njegove vlade je dežela sicer l.1180 doživela dvig v vojvodino (pri čemer je pomagala rodbin. zveza s cesarjem, pa tudi protibavarske težnje Friderika I.), toda zaradi [[gobavost]]i, katere začetke so pri Otakarju IV. opazili že v mladosti, je bila dinastija obsojena na izumrtje. L. 1186 je bila s cesarjevim soglasjem sklenjena pogodba (potrjena na drž. zboru 1187), da po Traungaucih podedujejo njihove posesti štaj. Babenberžani (izvršeno po smrti še ne 30-letnega vojvode).

== Viri ==
* [http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:sbl/VIEW/ Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja, SAZU, 2009]
* Dungern O., Genealog. Handbuch zur Bayrisch-oesterr. Gesch. I. Gradec 1931, 59–65;
* Pirchegger H, Gesch. der Steiermark bis 1282. Graz–Wien–Leipzig 19362;
* Kos Milko, Zgodovina Slovencev od naselitve do 15. stoletja. 1955;
* Fresacher W., Zur Gesch. d. Herrschaften Finkenstein u. Rosegg, Car. 1960, 753–803 (za gospostvo Rasa);
* Mitterauer M., Karolingische Markgrafen im Südosten, Archiv f. oesterr. Gesch. 1963, 50–61, 188–203;
* Grafenauer Bogo, Zgodovina slovenskeg naroda. II. 1965; F. Posch, Die Entwicklung d. Steiermark bis zum Erbanfall an d. Babenberger, v: 1000 J. Babenberger in Österr. Wien 1976, 38–49. BGrf.
* [[Heinz Dopsch]]: ''Die steirischen Otakare.'' In: ''Das Werden der Steiermark, Festschrift zur 800. Wiederkehr der Erhebung zum Herzogtum.'' Hrsg. [[Gerhard Pferschy]], Verlag Styria, Graz 1980.

== Glej tudi ==

* [[seznam plemiških rodbin na Slovenskem]]

{{Plemiške rodbine na Slovenskem}}


{{noble-stub}}

[[Kategorija:Plemiške rodbine na Slovenskem]]