Difference between revisions 89562 and 89569 on slwikisource

{{naslov
| prejšnji= 
| naslednji= 
| naslov= [[Pevec (kratka pripoved iz Domoljuba]]
| avtor= Anonimno
| opombe= Objavljeno v [[Domoljub]] 1889, št. 8 (18. aprila) v rubriki [[Listek (Leposlovje v Domoljubu)|Listek]] 
| obdelano=2
| spisano= Postavila Tina Habjan
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-0QXEAT40/?query=%27keywords%3ddomoljub%27&pageSize=25&sortDir=ASC&sort=date]
|licenca=javna last
}}

== [[Pevec (kratka pripoved iz Domoljuba)]] ==

Bil je veliki petek. V cerkvi sv. Januarja v Neapolu
sedela je med velikim opravilom cerkvenim ob
znožju stebra blizo vrat mlada ženska; speče dete,
kake dve leti staro, imela je v svojem naročju. Žena
bila je silno bleda, oči so jej blestele, kakor steklo,
črni lasje so jej bili razkodrani in globok kašelj se
ji je zdaj pa zdaj kakor otožen vzdihljej izvil iz
prs. Tedaj pa je vselej tesneje objela svoje dete s
suhima, drobnima rokama, kakor bi se bala, da bi
ji kedo otroka ne vzel in vzdihnila k Bogu, naj jo
pač usliši in ohrani siroti skrbečo mater.
Med berilom in evangelijem molijo ta dan duhovni
prekrasno pesem žalostne Matere božje: »Stabat
mater dolorosa". Pevci na koru so peli to pesem
kakor jo je vzglasbil umetnik Nanini; peli so jo
dečki iz velikega sirotišča; petje je vodil njih pevovodja
Kajetan. Ne vem, kaj je bilo, ali je bila glasba
tako lepa, ali so uboge sirote tako milo pele to pesem, srce se je dvigalo ubogi ženi, solza za solzo
kapljala ji je iz očes, čutila je nekako Marijne bolečine,
ker jih je sama skušala. — Med tem položi
dete poleg sebe na tla, poklekne ter s povzdignjenima
rokama prosi blagoslova za svoje dete.
»Kmalu boš tudi ti sirota, moj Ivan, kakor oni
otroci, ki tako lepo prepevajo na koru; o da bi te
mogla vzeti seboj v nebesa, tedaj bi bili zopet vsi
skupaj, oče, ti in jaz."
»Kadar truplo bo umrlo — Daj, da duša bo
prejela raja večnega radost!" donelo je zopet iz kora
v krepkih glasovih; deček odpre oči, posluša, ozira
se na kor, odkoder mu dohajajo vbrani glasovi, kakor
zamaknen je, dokler pevci pesmi ne izpojo,
»Mati žalostna, tebi naj je dete darovano, varuj
ga; mati, glej tvoj sin! Ti mu moreš pomagati, ti
se gotovo usmiliš zapuščene sirote", vzdihuje uboga
žena, a kar hipoma omahne, otrok zakriči in nezavestno
jo ljudje odneso z detetom iz cerkve.

Malo dni pozneje in Ivan je bil — sirota; in
nekaj let potem - bil je star sedem let, bil je v velikem
sirotišču, katerega dečki so oskrbovaii petjev cerkvi sv. Januarja. Še vedno jim je takt bil resni
in večkrat čmrni in natančni pevovodja Kajetan. Ivan
mu je bil pa posebno všeč; imel je tanek posluh in
zvonk glas, kakor angelj; posebno spretno je igral
na vijolino. Star dvanajst let, bil je že spreten igralec
na vijolini, le to se je tovarišem in vodji čudno
zdelo, da je Ivan vedno nekako otožen, najraje sam
in da so mu otožne, resne pesmi najljubše.

Tako je bilo tudi nekega dne leta 1722 proti
koncu posta. Dečki so skakali in žvižgali na dvorišču,
Ivan pa se je skrivaj splazil s svojo vijolino v spalnico
ter se popolno zamaknil v igranje; prelepe glasove
je izvabljal iz vijoline in ni zapazil, da je šum
na dvorišču polegel, da dečki poslušajo njegovo vijolino,
ni videl, kako se je za vratmi prikazal resni
vodja Kajetan ter strmeč poslušal igranje Ivanovo.
Deček ni ničesar zapazil, kakor zamaknen gledal je
v enomer in živel popolno v svoji glasbi. Sedaj preneha
in zdaj še le začuti, da se mu nekaj bliža;
oj strah, bil jo njegov vodja. Ivan hoče zbežati, ker
misli, da bo kaznovan, ker ni pri drugih dečkih. A
vodja ga prime, vesel ga poljubi na čelo: »Vrl deček si, moj Ivan", mu reče, »prelepo znaš igrati, od sedaj
boš, kakor bi bil moj."
Zvečer istega dne je Ivan dolgo čul na postelji,
zaspati ni mogel.
»Res me je sicer", govoril jo sam seboj, »vodja
pohvalil, a tistega, kar mi je šumelo v glavi, nisem
še vglasil; o kje pač sem slišal ono godbo, tako milo,
otožno, tako lepo in čisto-donečo, noč in dan mi
odmeva v moji duši, a izgine mi, kakor sen, ako jo
hočem prijeti, vglasiti?"

Ivan je urno napredoval; 22 let star bil je on
slaven pevovodja v cerkvi sv. Januarja; a zadovoljen,
miren ni bil nikoli; v cerkveni glasbi zdelo se mu
je, da ne doseže svojih vzorov, zato se preseli v
Rim in se poskuša v posvetni glasbi.

Bilo je 1. 1735. V Rimu se je imela igrati nova
igra s petjem ali opera, katero je zložil naš Ivan.
25 1etni umetnik je sam petje vodil — a igra ni
vgajala ljudem; pričakovali so kaj bolj veselega in
lahkega, a glasovi njeni so tako otožno doneli po
veliki glediški dvorani. Umetnik je propal, občinstvo
ga ni razumelo; gledališki vodja ga je odslovil, njemuje bilo le do polne hiše. Težko je drugi dan nevesta
Ivanova s svojim očetom pričakovala ženina, Ivana
ni bilo od nikoder, zvezda posvetne sreče je zanj
ugasnila — bil je za višje namene odločen.

Zopet najdemo Ivana v Neapolu; klečal je v
cerkvi sv. Januarja pred kipom Žalostne Matere
božje, kateri ga je nekdaj darovala njegova mati.
Tam stori obljubo, svojo umetnost posvetiti popolno
Bogu in njegovi službi. — Kmalu so odmevale krasne
pesmi na koru v znani nam cerkvi, bile so sad Ivanovega
uma in truda.

Leto je minulo in Ivan je bil vedno bolj rosen,
bled in otožen; vedno ga je vleklo pred oltar Žalostne
Matere božje; ne dolgo in glasila se je krasna
vglasbena pesem »Salve regina", »Zdrava kraljica"
v veliki cerkvi sv. Januarja.
»In vendar ni še prava, ni ona pesem, ki mi
vedno vznemirja srce, ki se tako milo glasi, kakor
glasovi mi iz davno minolih otročjih let; o,' da bi
pač mogel to dovršiti!"

Bil je postni čas 1. 1736. Ivan se je popolno
vdal resnim dnevom; molil, premišljeval in samevalje v tem času. Nekaj dni ga ni bilo kar nič več
videti; zjutraj pristopil je k sv. obhajilu, pomolil
pred altarjem Žalostne Matere božje, potem se je zaprl
v sobo in delal celi dan. Tu in tam slišali so sosedje
čudovito lepe glasove iz sobe.

»Ivan živi v raju", reče nekega dne eden sosedov
svojemu znancu. »V raju trpljenja", mu ta odgovori,
»meni se zdi, da velikonočnih praznikov ne
bo dočakal; skoro nič več no uživa in kakor duh
je, kader se prikaže."

Bilo je sredi posta; tedaj stopi Ivan v sobo
svojega starega vodje in učenika Kajetana in položi
predenj veliko papirjev z notami popisanih. Na prvi
strani so stale zapisane te-le besede: »Stabat Mater.
Par Giovanni Battista Pergolese", »Pesem Stabat
Mater; vglasil Ivan Krsnik Pergolese." S slabim
glasom reče Ivan učeniku: »Sedaj sem našel, kar
mi je šumelo vse življenje po glavi, kar mi je dvigalo
srce; sedaj mi je mirno srce: poglejte."

In Ivan je odšel. Skoro do smrti truden vleže
se na posteljo. Stari Kajetan pa pokliče nekaj svojih
najboljših pevcev ter začne z njimi pesem poskušati. Rili so nebeško lepi glasovi in bili so vedno lepši.
Nekaj časa se je učenik še obdržal za orgijami, kar hipoma
poskoči, poklekne, dvigne svoje roke proti nebu
ter ihteč govori: „Ne, ta pesem trga srce, te pesmi ni
mogel vglasiti človek, zapel jo je samo angelj nebeški!"
Ni bilo dolgo potem in na praznik Matere božje
sedem žalosti pela se je pesem „Stabat mater", katero
je Ivan zložil, prvikrat v cerkvi.

Umetnik je bil preveč oslabel, on ni mogel sam
petja voditi; do smrti truden sedel jo zadej v kotu
ter poslušal svojo glasbo. Orgije in drugo glasbeno
orodje začelo je neskončno žalostno in milo svojo
predigro in zatem se je od kitice za kitico vrstila
lepa pesem, vedno lepša, in pred dušo Ivanovo, ki
je neprestano zrl v kip Marije Žalostne, je podoba
oživela, sedaj je opaževal, kako trepeti Marija v neskončnih
bolečinah, ko jej Sin božji umira na križu,
ko tudi po smrti Sinovi neče priti smrt, da bi jo
rešila silne bolesti. In zdi se mu, kakor da bi se ta
žalost tudi nanj razlila, in tedaj vzdihuje z Marijo:
»Daj, da s tabo jaz žalujem — Križanega pomilujem
— Dokler bom med živimi."Pesem se bliža svojemu koncu: Kadar truplo
bo umrlo — Daj, da duša bo prejela — Raja večnega
radosti — In skladni ter milo-doneči, kakor
so se začeli, izgubljali so se zopet in slednjič potihnili
glasovi krasne pesmi. Lahen vetrič dvigal jih
je kvišku proti nebu. In ž njimi tudi čisto
dušo mojstra Ivana Pergolese. — Ko so se namreč
pevci po sklepu ozrli, videli so Ivana naslonjenega
na steber s sklenenima rokama; ko so pristopili
— bil je mrtev; združen je bil že z očetom in materjo
in Žalostna Mati božja, katero bolečine je Ivan
nedosežno krasno vglasil v imenovani pesmi, je kakor
kraljica nebeška vnetega svojega sina umetnika
v vrstila svojim častilcem nebeškim.

Do danes, tako sodijo umetniki, Ivana v tej
pesmi še nikdo ni prekosil; neumrjoč živi vedno
med umetniki po svoji pesmi-labudnici. Umrl je
16. marcija 1736, star šele 26 let; ni dočakal, da
bi bil obhajal tukaj Veliko noč, a zanj je napočil
veliki dan pri Bogu, kjer nikdar ne zahaja solnce
prave sreče Aleluja!

[[Kategorija: Anonimno]]
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija: 19. stoletje]]
[[Kategorija: Kratka zgodba]]