Difference between revisions 90898 and 90899 on slwikisource

{{naslov
| prejšnji= 
| naslednji= 
| naslov= Močvirne ptice v svetovni vojni
| poglavje= 
| avtor= Manica Koman
| opombe= 
| obdelano=4
| spisano= Domovina 1919
| licenca=javna last
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-7C8BZ07H št. 19]
}}

{{rimska poglavja s piko|1|2}}

{{Proza|
==I.==

Hladen, poletni večer ...

Pavel Martinak, odličen ljubljanski trgovec, je stal pred »Glavno pošto«, ter se razgovarjal s svojim prijateljem, hranilničnim uradnikom Gajem.

Po Šelenburgovi ulici je promeniralo občinstvo. Civilistov je bilo bore malo, a toliko več si videl oficirjev, vodeč pod pazduho razne namalane, našminkane, napudrane in parfumirane goske, ki so te, v kričečih barvah in raznovrstnih šemastih krojih spominjale na pravcati pustni dan.

– Martinak je bil očividno zelo zaverovan v pogovor s prijateljem, ker se nijedenkrat ni ozrl za mimoidočimi »mavricami«. A vendar je prav tisti hip, ko sta se imela s prijateljem že raziti, švignila mimo njiju ženska, oblečena v tanko, prozorno svilo in našemarjena, da bi se je kure splašile.

– Ni čuda torej, da sta sel tudi omenjena možakarja ozrla za njo in Martinak je smejé se, polglasno šepnil Gaju:

»Ali jo vidiš? Ta je brezdvomno oficirska – – – – –!«

– Ali je Martinak te besede izgovoril nekoliko preglasno, ali je imela ženska izredno tanka ušesa – slišala in razumela je.

– Na mah se obrne, stopi par korakov nazaj in pravi ostro, skoro zapovedujoče Martinaku:

(contracted; show full)»Poglej to beračenje na vseh koncih in krajih,« pravi prvi kažoč na nabiralnik. »Ti sestradani ljudje, ki še za kruh nimajo, pa se tako pritiska nanje. Veruj mi, da se mi to početje kar studi!«

»Prijatelj, saj veš, da to mora biti,« šepne drugi tovariš. »Ubogo ljudstvo mora darovati svoje pristradane vinarje, da zamorejo potem oficirji kar po tisoče razmetavati.«
}}

[[Kategorija:Manica Koman]]
[[Kategorija:Dela leta 1919]]
[[Kategorija:Domovina]]