Difference between revisions 91913 and 91914 on slwikisource

{{naslov
| prejšnji= 
| naslednji= 
| naslov= [[Podobe iz življenja]]
| avtor= Anonimno
| opombe= Objavljeno v [[Domoljub]] 1891, št. 24 (17. decembra) v rubriki [[Cerkev in šola (Leposlovje v Domoljubu)|Cerkev in šola]] 
| obdelano=1
| spisano= Postavila Tina Habjan
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-AIKR5F40/?query=%27keywords%3ddomoljub%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=100]
|licenca=javna last
}}




{{poglavja|1|2}}

== 1 ==

Leta 1876 pride nekega dn^ gospa N. vsa razburjena
k gospodu župniku. Iz njenih ust se vlije
cela povodenj pritožb zoper učitelja iz B., ki baje
njenega sinka Milana strogo ima in ostro kaznjuje.
Ravno včeraj je prišel MilanČek jokajoč domov ter
tožil, da ga je učitelj po krivici natepel. Župnik razburjeno
ženo tolaži, rekoč: »Pomirite se mati! Vi
krivico delate učitelju, ker pravite da je prestrog z
Vašim sinom. Učitelj je miren in nepristransk mož.
Ako kaznjuje Vašega Milana, gotovo ta tudi zasluži.
Saj tudi jaz dobro poznam Vašega Milana in sem
že tudi Vam naročal, da ga imejte bolj v strahu,
sicer ni od njega nič prida pričakovati". — A župnik
ni nič opravil s svojimi pomirljivimi besedami. Mati
je bila še bolj razburjena in ko je šla skozi vrata,
rekla je: »Vidim, da ste ravno taki, kakor učitelj;
vsi skupaj držite! Z Bogom!" — In zaloputnila je
z vrati ter hitela domov najbrže božat svojega razposajenega
Milančka.

Deset let pozneje, v aprilu 1886 pride ista mati
zopet k župniku. Toda sedaj ni bila več ona čvrsta,
ponosna in mogočna žena, ampak sključena, postarana
ženica. Jokati prične pred župnikom in prosi ga
pomoči. Njej ni več živeti pri sinu Milanu. On se
več ne meni za mater (oče je med tem časom umrl),
izostaja po noči z doma, izmika denar, ne loti se
nobenega dela ter z drugimi pajdaši dela nemir po
okolici. Včeraj pa je mater celo vdaril, ko ga je
svarila ter mu očitala njegove nerodnosti. Glasno
ihteč mu je mati vse to pripovedovala. — Župnik ji
reče: Žalostne reči mi pripovedujete, uboga žena,
toda s praznimi tožbami se tu nič ne doseže; treba
le gledati, kako bi se tukaj pomagalo. Pred vsem
prav pridno molite za izgubljenega sina, jaz vam
bom tudi pomagal. Pri tem pa seveda ne smete pozabiti,
da popolno brez krivde tudi vi sami niste.
Gotovo se še spominjate, kako ste pred več leti
tožili gospoda učitelja; ko bi bili takrat poslušali
moj svet, ki sem ga vam dal, morda bi bilo sedaj
drugače. Kar ste pri prvem sinu zagrešili in zamudili,
skrbite, da popravite pri druzih otrocih. Pri
Milanu pa je sedaj jedina nada — molitev.

== 2 ==

.Oče gredo!"
.Otroci, urno na delo in vi mali, bodite tiho!"
In naenkrat obmolkne veselo iugoJenje, mati
je prenehala s pripovedko; urno se poskrijejo vse
igrače, mati gre v kuhinjo, stareji otroci za mizo k
knjigam, manjši pa v kot. — Vse pričakuje v strahu,
kedaj da stopi v hišo strogi oče z nagubančeuim
čelom in osornim obrazom. Ko pride v hišo, ne pogleda
nikogar, sede na svoj prostor in dela, kakor
bi nikogar v sobi ne bilo. Pa saj bi človek res
mislil, da nikogar ni, ker so otroci tako tihi. Vse
veselje je izginilo iz hiše, strah prevladuje vzlasti
otroke in vse zato, ker je priiel domov — oče, str«gi,
za družino neskrbni oče 11

.Oče že gredo!" — .Kje, mati, kje so oče?"
kliče mali sinko in biti s drugimi vred iz hiše očetu
naproti, ve namreč dobro, da ima oče vedno kaj
zanj. Drugi zapro knjige, odnehajo od dela, da pozdravijo
očeta. Poprej je bilo v hiši vse tik«, vse
zamišljeno v delo in učenje, sedaj je vse glasno,
vse veselo, ker je prišel domov — oče, skrbni dobri
oče! Kak razloček sedaj med obema dogodkoma io
kak razloček še ie v prihodnosti I — Starši, odgovor
boste dajali pred Bogom za vzgojo otrdk, pazite nanje!


[[Kategorija: Anonimno]]
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija: 19. stoletje]]
[[Kategorija: Kratka zgodba]]