Difference between revisions 92440 and 92441 on slwikisource

{{naslov
| prejšnji= Ranók
| naslednji= 
| naslov= [[Ranoók (2. del)]]
| avtor= L. Koloma S. J.
| opombe= Objavljeno v [[Domoljub]] 1892, št. 15 (4. avgusta) v rubriki [[Listek (Leposlovje v Domoljubu)|Listek]] 
| obdelano=1
| spisano= Postavila Tina Habjan
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UZ1K25FI/?query=%27keywords%3ddomoljub%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=100&page=2]
|licenca=javna last
}}

{{Poglavja |4|5|6}}

== IV ==

Barba je srečno rešila nalogo. A biki je zares težka.
Zakaj Ranok je bil divji ko mlad volk.
Spomini na očeta, vlačugarsko življenje, zlobna mati,
slabi zgled stričev — vse to je vplivalo pogubno na
mlado srce ter prezgodaj budilo v njem strasti. Vender
pa ga je preprosta žena, ki ni znala druzega, ko plesti
plahute in odeje, ki ni poznala druge knjige, ko katekizem,
vsega prerodila. Delo in vera sta bila pripomočka,
s katerima je prestvarjala mlado srce.

Zraven tega je imela še lastnosti, katerih zastonj iščemo
pri mnogih odgojiteljih: Zdrav razum, bistro oko in trdno
prepričanje, d a j e odgoja brez molitve zmeraj le enostranska.
Tako je čutila, tako mislila in po tem ravnala.
Nebo je pa rosilo obilnega blagoslova na ubogega
Ranoka, katerega so ljudje zavrgli, nebesa pa ljubila
Polagoma je izruvala vrla Barba strasti, ki so kalile
v mladih prsih in zasadila mesto njih lepe čednosti.
Za deset let je bil Ran6k spreten rokodelec in vzor
prave pobožnosti, razumnosti in poštenosti.
Nekoč je bil pozvan k beležniku (notarjih, da popravi
in pripravi plahute in odeje za zimo. Mirno je
sedel na tleh zaverovan v svoje delo. Vrata sosednje
sobe so bila odprta, da je lahko videl, kaj sc godi v njej
Mali notarjev sinček prinese zabojček in sede poleg
njoga na tla. Polagoma ga odpre in jemlje varno a
njega vsakovrstne stvari: hišice, hlevce, smereke, krave,
backe in pastirje. —

Vse to je kupila dobra mama svojemu ljubčku, da
bi se kratkočasil. — Deček razpostavi hišice, uredi čredo,
posadi smereke in uravna pastirje. Ves zamišljen je bil
v svojo planino in posestvo. Tako zadovoljno je gledal
na pristavo, ko bogat posestnik, ki šteje svojo številno
čredo.

Ne daleč proč je stal njegov starejši bratec. T>
ni imel igrač. — Menda se nisla z mamo tako razumela.
— Zato je zvedavo in malo zavidljivo zrl na bogastvo
svojega brata. Vedno bližje ga je vleklo. Mali bogatin
kmalu to zapazi in se nekam skrbno vzravna nagnit*
se čez svoje posestvo, kakor bi je hotel braniti. Njegova
skrb ni bila prazna. Zakaj starejši bratec ni še razločeval,
kaj se pravi: to je moje, to pa tvoje. Kar stegne roko
in odvede posestniku najlepšo kravo, prav tisto, kij«
imela zvonček. To je bilo bogatemu posestniku že preveč
Izdrl je smereko — kot nekdaj znani Peter Klepec-'
koreninami vred in dregnil nasprotnika v nos. Kri je bolj razdražila duhove in pretepu ni bilo ne konca ne
kraja. Hišice so bile strte, gozdovi poraženi, čreda razkropljena
in pastirci, ki so se držali, kot bi imeli kolce
v hrbtu, padali so od strahu.

Tu se oglasi ženska, ki je skušala pomiriti otroka:
»Čakajta I Cajta I Kaj je to? Ali pokličem Morano
in Crtoga, da vajn vtakneta v vrečo in prodasta ciganom?«
Ko Ran6k začuje ti imeni, dvigne glavo in kakor
bi ga zadel mrtvoud obsedi nepremično. Deset let je
že minolo, kar je Cul zadnjič ime svoje matere. Polasti
se ga silen nemir in zona mu spreletava kosti. Zajedno
se prikaže v sosednji sobi stara dekla, ki z leskovim
oljem pomiri mlada paglavca. Nato hoče starka oditi.
Rančk se nekoliko ojaCi in popraša: »Oprostite, ali
poznate Morano in Črtoga?«

»Jaz? — ne.« Odvrne hitro starka in ga osuplo
gleda.

»Pa ste prav zdaj govorili, kakor da bi ju poznali.«
»E no, dva hudodelca sta, ki ju bodo jutri obesili.«
Ko bi bila strela iz jasnega udarila pred Ranoka,
ne bi se bil toliko ustrašil. Bled ko zid se nasloni ob
vrata. Kolena se mu 9ib6 in roke povesijo.
»Jojmene, kaj ti je, Rančk, ali ti je slabo ?« hiti
starka.

»Ali je res?« je djal Ran6k, ki ni čul starkinega
vpraSanja. »Kdo je povedal, kje je zvedel?«»1 kdo drugi, kot gospod, ki ima pri tem opraviti
in se je uprav kar vrnil iz S. Ali hočeš ž njim govoriti?
V pisarni je.«

Rančk proseče pokima in gre opotekajoč se za
starko, ki ga vede v beležnikovo pisarno. Ta j e bil prijazen,
usmiljen gospod. Vznemirjenost, zmedena, pretrgana
mladeničeva vprašanja so se mu zdela čudna.
Pove mu, da sta Morana in Crtog pred desetimi leti
nekoga oplenila in umorila. Prišli so jima na sled, dokazali
grozno alodejstvo in ju obsodili na vislice. Ker
pa še ni rabeljna, počakali bodo z obsodbo še dva dni.
RanOk se je krčevito boril, da bi bil zatajil silno
bol. Ali zmogla ga je. Omahnil je na stol, pokril si obraz
in jokal kot dete.

Milosrčni notar ga je skrbno popraševal, zakaj je
tako žalosten. Ranok mu pove svoje življenje.

Beležnik skuša pomiriti mladeniča, kateri je tresočim
glasom vedno ponavljal:
»Moj Bog, kaj mi je storiti?«

Tako razburjen je begal okrog, da se je zmračilo.
Domov ni upal pred nočjo, da ne bi bil vznemiril Barbe.
Domov prišedši se je izgovarjal, da ga boli glava.
Zaprl se je v svojo spalnico ter ves zm6čen padel na
posteljo.

Prišel je zanj bridek čas skušnje, čas trdega boja, za kateri nam je dal naš Zveličar tako krasen vzgled naOljski gori. To je odločilen trenotek. v katerem se človek
popnč do junaka, ali pa propade kot neznačajnik. trenotek,
ki mu ovije venec mučeništva krog glave ali pa
mu pritisne pečat odpadnika na čelo ; odpre mu raj ali
pa pekeL

Utrujenost je zmogla srčno bolest. Mladenič je ležal
zleknjen na postelji ter srepo gledal brlečo luč, katero
j e prižigala pobožna vdova pred podobo sv. Jožefa.
Počasi se izvije Ranoku vzdih za vzdihom iz prsij, dokler
ne zaplaka na ves glas. Polagoma se umiri in obmolkne.
Smrtna tihota nastane, le lučica je zdaj pa zdaj zacvrčala.
Zmanjkovalo ji je reje.

Tihi koraki se začujejo sem od vrat, ki so na
lahko zaškripale, kakor da jih kdo previdno odpira.
»Kdo je?« zavpije Ranok in se vzravna na postelji.
»Jaz sem, sin moj«, odgovori vdova, ki je vstopila
s prižgano svečo.

»Ti se Se slekel nisi«, pristavi Barba in dene
svečnik na mizo. Bleda luč izlije žarke po Ranokovem
upalem licu, da je bil Se bledejsi. Dobra žena se prestraši,
ko zagleda svojega rejenca tako spremenjenega.
Prime ga za roko, potiplje mu razbeljeno čelo in vsklikne
osupnena: »Ranok, vr6čieo imaš!«

Ta dvigne prepaden obraz, pogleda temno okrog in
reče doluy rčzno kar kratko:»Pojutrišnjem bodo obesili mater Morano in strica
Crtoga.«

Vdova se zgrudi na postelj in vije roke. Ranok ji
pove, kar je zvedel in Barba je zdi ho vala: »Sveta Devica! Sveti Jožef! Kaj nama je storiti?«

Ranok je govoril le pretrgane stavke, nerazumljive
besede, ki so tako čudno zvenele — ko trpki vzdihi.
»Jaz grem k materi in pri njej ostanem, dokler je
ne zagrebo«, reče počasi in okorno Ranok.

»Moj Bog, ali si neumen!« zavpije Barba.

»Neumen!« ponavlja Ranok.

»Da, dragi moj! S tem uničiš svoje dobro ime in
pokoplješ mene!«

»Kako pa naj vendar živimo ?« vpraša Ranok nekam
trdo, odločno. »Zakon je zakon, zame in za druge.«
»Ni je postave, ki bi ti nalagala to dolžnost!«
»Kako, ali naj samo dajemo dobre nauke, ne da
bi po njih živeli? Ali me niste učili četrte božje zapovedi?
Spoštuj očeta in mater! Ali se ne spodobi, da
pokažem prav v trenotku, ko bo stala na sramotnem
odru, da jo vendar kot mater Se vedno spoštujeta
Tako je nadaljeval osorni mladenič. P™ 150 94
mu dvigale — silno se j e boril sam seboj! Vdova m"
je nemo zrla v obraz. Strah in občudovanje, žalost in
ponos so ji zaprli besedo. Sklenjenih rok in rosnega
očesa je gledala na Ranoka, katerega je vzgojila"krščanskega junaka. Po dolgem molku dvigne roko, kakor
za blagoslov in reče krepko :

»Prav imaš, sin moj! Jutri pojdeva skupaj — pa
skupaj, da veš !«

== V ==

Ne daleč od tistega mesta stoji ob poti, ki drži na
polje, mala kapelica. Močno železno omrežje jo zapira.
Le redko kedaj je odprta — a bolje bi bilo, da bi ne
bila nikdar.

Priprosl oltar je v njej vedno črno pregrnjen, stene
so temno poslikane. Iznad oltarja se pa dviga v nekakem
skrivnostnem — skoro groznem somraku, ki polni vedno
kapelico, slika Jezusa Nazarenskega. Težek križ ga je
upognil, obraz mu je s krvjo zalit, trnjevi venec mu
tiči z globoko vdrtimi trni na nedolžni glavi. Mesto suknje
brez šiva krije Odrešenika — tujec bi gotovo osupnil
— kaznjenska obleka, kot jo nosijo hudodelci, kedar jih
vedo na morišče. Vsi obsojenci gredč tod mimo, pokleknejo
pred Kristom in molijo kesanje.

Kako velikodušna in tolažilna naprava je to —
»krvavo znamenje« — kakor zove ljudstvo kapelico.
Bledi obraz Zveličarjev nas spomni ostrega, mogočnega
Sodnika živih in mrtvih, pred katerim bomo kedaj strahu
in groze trepetali.

In glej, mogočno veličanstvo, sam Bog, ki sodi tudi
pravične, kateremu še zvezde na nebu niso zadosti čiste,
zapusti svoj prestol, da gre v obleki hudobneža naproti
hudobnežu, izmečku človeške družbe, da mu je jednak.
S svojo nedolžnostjo hoče zadostiti za zločincev greh.
Le nekaj trenotkov, predno stopi obsojenčeva duša pred
njega — sodnika, ponudi se ji — odrešenik in gori
brezmejne ljubezni, da bi mu zašepetal tolažne besede,
kot nekdaj desnemu razbojniku

Tistega dne je bila kapelica odprta. Voščeni sveči
sta motno razsvetUali skrivnosto temo. Pred znamenjem
je stal duhovnik za črno pogrnjeno mizo. Na njej je
sveto razpelo, pod njim plošček, na katerem je bilo zapisano:
»Bog daj večni mir njegovi duši.«

Ogromna množica se je zbrala krog krvavega znamenja
ter metala drobiž na plošček — za svete maše.
Nemirno se je zibala, kakor valovito morje, in votlo
mrmranje in šumenje je donelo, kakor kipenje razdraženega
morja. Prav res, da tiči v človeškem srcu nekaj
krvoločnosti — zverinske lastnosti; sicer bi kaj druzega
bolj vznemirjalo njegovo zvedavost, kot prizor — smrti.
Slednjič udari ednajst. Posamezne glave se dvignejo
iz množice ozirajoč se proti mestu. Kakor iskra spreleti
tolpo izraz: »Že gred6!« — in še bo\j nepotrpežljivi
so bili.

Iz mesta se je valila druga množica — znamenje,
da se je pričel sramotni sprevod. Zategnjeni, razklani
glasi rogov, na katere so trobili jezdeci delajoč prostor,
doneli so tako mrtvaško, tožno, bridko!

Za jezdeci je šel Črtog. Dva patra sta ga spremljala.
Imel je črno suknjo dopetačo; a bila je vsa blatna.
Zakaj besneč se je dvakrat prevrnil na tla. Odkar je bila
Morana priznala hudobijo, ter sta bila obsojena, tresla
ga je vedno silna togota.

Ko ga je sodnik vprašal, česa še želi pred smrtjo,
viknil j e kakor obsedenec: »Morane, da ji razmesarim
obraz in porinem nož v prsi.« Zajedno je pa vrtil s
sesedeno krvjo zatečene slepe oči in rožljal ter krčevito
natezal z verigami.

Ko pridejo do krvavega znamenja, poskušata patra
na vse načine, da bi vzbudila kes v njem. Toda vse zastonj.
S silo ju porine od sebe in ostane do smrti stari trdovratni
grešnik. — Za Crtogom pripeljejo na lesenem vozu Morano.
Ko klada je ležala na otepu slame. Ob njej je sedel
Ran6k, opiral z levico omahujočo glavo ter neprenehoma
tolažil svojo mater. Na drugi strani je sedel duhovnik,
ki jo j e spovedal. Tudi on jo je opominjal, tolažil ter
ji kazal Odrešenika križanega.

Neusmiljeno počasi se je motovilila lesena, škripajoča
taliga skozi množico. Od vseh strani se je čulopomilovanje in občudovanje, vzdihi in tožbe — vse je
čuteče zrlo junaškega Ranoka, ki je pozabil zlobnost
Morane in v njej spoštoval in ljubil do konca le svojo
mater.

Pred znamenjem obstanejo. Duhovnik in Hanok
pomagala Morani z voza.

»Mati, obudite kes in molite vero!« reče proseče
Hanok.

Morana debelo pogleda sina in zajoče. N e s r e č n ca
ni znala vere.

Ranok jo glasno narekuje in mati ponavlja ihteč
se. Ko odmolita, blagoslovi duhovnik, ki je stal pred
znamenjem, Morano in se pridruži sprevodu.

Sredi polja so se dvigale vislice — goli, straSni
stebri. Pod njimi je stal na vzvišenem prostoru mož, ki
je bil groznejši od smrti, katero je delil, — rabelj. Ko
ga Morana zagleda, zavrtč se ji osteklele oči, zobje ji
zaklepečejo in kakor vboga žival se zarije pod slamo,
da bi ubežala smrti.

Ranok jo dvigne, objame zadnjič in pokaže na
oder: »Mati, glejte, vaša kalvarija!«

== VI ==

Urugo jutro obišče nenadoma neki tujec vdovo
Barbo. Bil je majhen mož, z zlatimi očali, plešast, pa ne da bi bil star, z lepo palčko in gladkimi rokovicami.
Uljudno pozdravi Barbo, nazivajoč jo »dobro ženo«.
Ko pa zagleda Ranoka, objame ga in mu reče »junaški
mladenič«.

Ta možiček je bil urednik znanega lista s podobami.
Hotel j e podati občinstvu sliki Morane in Črtoga.
Ker je pa vse govorilo o neizmerni otroški ljubezni Ranokovi,
in so ga hvalili ter slavili kot izgled junaškega
sina, hotel j e seveda tudi njegovo sliko podati zvedavemu
občinstvu.

»Kaj, moja slika v časniku! —Ne, nikdar!« Tako
je rekel osorno Rančk uredniku.
Ta ni pričakoval takega odgovora. Ves iz sebe
hiti: »Tako pomislite vendar! Junaštvo, vaša otroška
udanost, ljubezen — vse to zahteva, da svet o Vas
zvč in vse o Vas govori. Potem se pa tudi nekaj —
zasluži!«

»Ce zaslužim stotak ali n<?vec, meni j e vse jednako.
Slike pa ne boste dobili. Za-me je dovolj, da le Bog
ve, kaj storim.« Nato se Rančk zasuče in odide.

»O, presneto je ta človek nakanjenl« reče urednik
vdovi.

»Ni mu zameriti, gospod«, odvrne Barba, »navajen
je le dela, a z olikanci se ne zna mčniti.«»Pa je vendar mož popolen, cel mož! Gotovo je
obiskaval kako šolo ter se navduševal za paganske junake.«
»Ne, tako ne«, razlaga vdova. »Rančk ni nikoli
mnogo bral. On razume rokodelstvo, zna katekizem, —
za drugo se pa ne briga mnogo.«
Gospod urednik se kar strese, kot bi ga pičil gad
in skoro jezno vpraša:

»Gotovo ga je kak župnik vzgojeval?«

»Ne, sama sem ga učila.«
Zdaj se vzravna urednik, dvigne palčiko s srebrno
glavico kvišku in pravi slovesno:

»Iz tega mladeniča bi bili lahko vzgojili kaj druzega;
toda Vi ste mu postrigli peruti. Zadolžili ste se
s tem pri vsem človeštvu s hudodelstvom.«

»Jaz, gospod? Ni mogoče!« odgovarja vdova.
>Po mojih mislih je pa tak človek največ vreden,
ki vestno spolnuje svoje dolžnosti. In tak je Ranok.
Bil je slabo vzrejen, a delo in katekizem sta ga spremenila.«

»Pojdite, učeni gospod«, končala je Barba svoj
razgovor, »budite ljudi na delo, učite katekizem in osre
čili boste ljudstvo brez učenih knjig z desetimi božjimi
zapovedmi!«

Rančk pa je ostal veren in delaven mož, ter je
mnogo molil va svojo nesrečno mater.

[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija: 19. stoletje]]
[[Kategorija: Kratka zgodba]]