Difference between revisions 93387 and 93388 on slwikisource

{{naslov
| prejšnji= [[Begun (Slika iz avstrijsko-pruske vojske)]]
| naslednji= 
| naslov= [[Begun (Slika iz avstrijsko-pruske vojske ­- 2. del)]]
| avtor= B. Brodsky
| opombe= Objavljeno v [[Domoljub]] 1894, št. 11 (7. junija) v rubriki [[Listek (Leposlovje v Domoljubu)|Listek]] 
| obdelano=1
| spisano= Postavila Tina Habjan
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-TTX251QH/?query=%27keywords%3ddomoljub%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=100&page=2]
|licenca=javna last
}}

Naš polk se je boril junaško z rudečimi huzarji.
Tre«čil je kakor vihar v njih vrste, Ua jib je predrl.
Toda že stoji pred nami polk ulamev, ki nas ovira v
daljnem boju. Borimo se z neodločenim uspehom.
V najbolj odločilnem trenutku se je zdelo, kakor
bi sovrstnik pešal. Pruska konjiča se je umikala, in naš
polkovnik je hotel ukazati zasledovanje, kar se prikafte,
zakaj "e je (ako zgodilo: — konjiča se je razatopila in
proti nam odpirajo topovi svoja grla, ki mečejo kroglje
v naše vrste. Zdaj J® bilo le dvojno na izbero: ali
zmagati ali zbežali.

Tako stanje je bilo ko smo dobili ukaz zapustiti
roservo. V par aekundsh smo bili v dimu. VideU nismo
nič, le slišali smo grozno bobnenje in žvižganje svinčeok,
sopihanje konj in obupne vsklike. Kri nam je zavrela.
Vsak je hotel videti »kozi dim in akozi usta se je valila
gorka sapa.

Tu se pred menoj zabbskne, zemlja se strese, konji
zareagetajo in čt^je se vzdihovanje v naših vrstah. Letimo
proti lopovom. Draga in grozna pot! V naših vrstah ao
napravljale kroglje cele ulice. Nič se nisem krog sebe
oziral, le čakal, kdaj me kroglja zadene.

Tu trčimo na ulance, in ker nismo bili zvraleni,
nas je sovražnik kaj lahko razkropil. Boj je trajal le
nekaj trenutkov, a bil je grozen. Ne vem, kaj se je z
menoj godilo. Le to včm, da sem mahal s sabljo besno
na vse strani. Glas trobente kličoč nazaj, kakor bi izbil
vsakemu orodje iz rok. Strah, groza, obup se nas je
polastil, da smo leteli nazaj. Za red se nismo menili.
Vedeli smo, da drvi za nami dobro zvrstena četa sovražnikova
in to je vsakega pobilo.

Komaj pridemo iz dima, prikaze se nam prizor,
ki je dovršil naš obup. Pehota se je umikala, hitro nepopisno.
Nihče ni ukazoval, vsak se js bolel rešiti.
Na obvezališče nismo mislili, dsleč za nami je
ostalo. fce-le čez pol ure besnega dirjanja se ustavimo.
Polkovnik ves prepoten in umazan nam veli se ustaviti,
zvrstiti in se obrnili proti sovrstniku. Braniti smo morah
pehoto pri umiksnju. Zopet se bojujemo, s ta boj ni
bil več tako hud, tu je delovala samo sablja.
Slednjič odneha sovražnik nas zasledovati. Avstrijska
armada se je zbirala in hitela proti Skalici Zadnji
smo bili mi.

Tema je bila, ko smo se ustavili. Nismo vedeli,
kje smo. Še-le zdaj smo se ozirali, kdo manjka. Poročnik
nas je štel. K meni prišedši reče: »To pot je ušel,
a drugič ne bode, kaj ne?« Molčal sem in on je 8el naprej.

Drugi dan smo bili vedno v sedlih. Sovražnikove
sprednje straže so nas vedno nadlegovale. Včasih amo
jih napadli, a daleč nismo smeli, ker so se koj prikazali
močnejši oddelki prusk« konjiee.

Naše straže so naznanjale, da se sovražnik v polnem
številu naprej pomika. Ker se je naša armada pri Skalici
dobro utrdila, smeli smo pričakovati, da pride tukaj
gotovo do boja. Med tem je došla pomoč in t upanjem,
da se nam bode to pot bolje godilo kot pri Nahodu,
smo gledali v prihodnjost.

Tretji dan ugledamo sovražnika. Nekaj polkov je
pričelo boj, pa kmalu so jenjali. Prusi so videli, da ne
bodo tukaj Uko l«hko zmagali, »*o so čakal, do dru-
" , a Z dn. - aok,o.nj.kPodoblak,.aje.knv.lo
i„ zrak nas je tri. Ze zjutraj so »e apoprtf.1«
,o dobro merili, vsa čast bn.br,« junakom. krtavo -
prepričevali sovražnika o avoji spretnost,.
P Okoli desete ure se je pričel splošn;. Te ko
je popisati strahoviti prizor, kojega je prekosila le bit«
pri Hlumu in Sadovi. Za vsako ped zemlje ao « na«,
bili z občudovalno trdovratnostjo. Kar so zgubil«, »o
zopet dobili, če prav z velikimi zgubanu

Nas polk je stal pri vasici, k. se je razprostirala
na gričku na aesno od bojišča. li.lo je jako dobro staliiče
in držati smo je moral., naj velja kar hoče; tako
se je glasilo povelje. Z nami je bil ie bataljon lovcev
Pri Nahodu se jc že precej skrčil, pa vendar seje bralo
v obrazih fantov, da se ne boje tudi danes sovražil ka
Le-ta pa kakor bi se /a nas ne brigal, nikogar m bilo
zoper nas. £ele opoldan sta se pomikala pruti nam dva
polka pehote in buzarji.

Poročnik se nam približa -Ako vidite Kritnra. nikar
ga ne ubijie. skrbite, da KA dobimo živega •
Zopet je bil takoj na svnjem m<-«tu l»vci so se
raz|>ostavili. lineli so dobra skrivališča za plotovi, drevesi
ia ozaranu. V najhuje aili so jim ostajale te hiše. Tudi
mi smo imeli za vasjo dobro zavetišče. V/lic teiuu ae
nam je pa ie dozdevalo, da ae nam ne bode dobro
(fodilo. kajU akoravno smo imeli bolje mesto, bil je
Kvražnik številnejši

Ni trpelo dolgo, da so se začele oglašat, puške
lovcev, iz prva bolj redkoma, pozneje zvrstoma in sled
njič v vednem gromenju. Tudi na naa je prišla vrsta,
pomaknili amo »e na krili louev, da ustavimo sovražnika.
dokler ne pride baterija topničarjev a pomoto, ki
je že hitela iz rezerve. Komaj amo ae prikazali na
proatem, ao naa že pozdravili a avmčenkami. Žvižgalo je
čuda in polkovnik je ukazal trobm .nazaj., ker ao bili
rudeči buzarji nam v bok. Obrnili smo se proti njun,
streljali iz karabioov in ae počasi umikali Tudi lovci
»o bih prisiljeni iskati zavetišča v vaai, pruska pehota
je drla zmagovalno za njimi. Od treh strani ao nas
atiakah neuam.ljeno. Z groznim, zgubam, so ae pomikal,
love, proti zadnji hiš«, z. katero so morali rešenja ,skati
v begu.

Zdaj je bilo na naa, da varujemo bežeče za vsako
ceno, prebijemo in uatavimo aovražn.ka za toliko čaaa,
da pride pomoč.

V besnem diru napadamo pehoto ki ae v« i «,
nadena razkropi in skozi vrtove, 1 2 °c
n« svoje rodeče huzarje; ti * »t, predobro p t j
Ijen. in mamo ae jih mogl, t«k0 kmalu odkri2al, i T
klanje ae je pričelo, odločevala je (' T°
vztrajnoat. V groznem vrvenju « i 0 ae b o ^ V ? 'D
rea, vsak je zgubil usmiljen e vsak in t T ' f ""*' 10
Znosijo po življenju sovr.J,n,ko"em ePCDel ' d' V J°
Sredi mešanice čujemo poročnikov vzklik:.p,
rimer,

Ozrem se in vid,m leteti pruskega rudečega huzarja
proti hišici in za njim poročnika, kako ai dela pot Zagledal
je, kako je H Fr.mrom padel konj Bbzu njega
je bil, ali radi nekaterih jezdecev ga ni mogel doneči.
Z nekaterimi tovariši so vržemo z« poročnikom, pt
Primer je že preskočil plot. Predno smo mogli za njiai
streljali, se nam je prikazala pehola Dva tovariša sta
padla, poročnik je bil ranjen v roko in Frimra amo
morali gledati, da je ubežal, drugam ni bilo.
Vrnili smo se na sredo vaai, kjer je bil boj te
odločen Poročnik, če prav ranjen, naa je vedd prou
sovražniku, koj. ga smo zapodili v beg a |>omočjo lovcev
in topov, ki ao metali od atrani amrt v pruske vrale,
tako da so bežab v velikem neredu. Spremili smo jih
dokler je kazalo, potem se zopet vrnili v vas. Ko smo
se postavili v vr»te, spoznali smo, da nas precej manjka,
več kakor smo se nadejali.

Poročnik si je zavezal z desetnikov o pomočjo rano
li.l je srdit in či lo »e mu je mračilo. Slutil aem, kaj ga
jezi. rana ne, te ni čutil, marveč da mu je Frimer že
v drugo ušel

Al, ga bod< ino vjeli ali nam uide V mi šine v glavo.
Sani na vem. zakaj sem bil Uko prepričan, da ga
vendar dobimo.

Toda dolgo časa nisem mogel premišljevati Kolje
puške I'rušo v »> prekoalle juna*tvo Avstrijcev t »pazili
smo. kavo se naše vrste me«aj ., kako nas |'iu«i izpodrivajo
ter zasedajo jedno atahšče za drugim Tnibentin
glas je trepttal, ko je klical podati ar š« jedenkrat v
boj. Ilil je zadnji poskus ali razmetali aovrainikoic čete,
ali pasti na celi črti.

Padli smo Obupno stuo se bili, izpoatavljali svoj«
življenje brezobzirno, a zaman V jedrn uri je bilo
odločeno. I trujena, pobita avstrijska vojna ae je hitro
umikala. Kako naa ju peklo orožje v roki pri apominu,
da smo izgubib že drugo bitvo. In vendar emu ae vqj
»kovali kakor pravi junaki. »Kdaj ae popravi naša sramota
V« šepetal je drug drugu, .kdaj poplačamo aovražniku
njegovo zmago 

Nato amo dobili odgovor prt Kraljevem (»radcu.
Illumu in Sadovi. Mnogo a« pripoveduje o hrabrosu
tega ali onega polka Smelo trdim, da jo bil junak vaai
Mladi ljudje amo bili večinoma, pa oni dnevi ao naa
zdivjali, železno moč ao nam dali. Dvakrat je padel
konj pod menoj in obakrat aem skočil na konja kakega
mrtvega tovariša ter ae bil naprej, in niaean bil samo
jaz tak, drugi tudi, vaak je bil junak na avojem meatu.
Ko ao nas slednjič prisilili obrniti konje, opazil
»em aolze v poročnikovem očesu. Oko ae mi je eolzdo,
bil bi ne jokal, če bi bil le mogel. UaU eo bila suba.
oči polne dima, polastila ae me je otrpnjenoat.
Umikali amo se, umikala ae je cela armada. Lačni«
trudni, zaspani smo hiteli proti moravakim mejam io
naprej proti Dunaju. Naš polk je bil na konjih dva dni.
ostal, «mo surovi ljudje. Učni amo napadali vsako
v*», po sili jemali ljudem grižljej In jezdili naprej.
Na zadnji (trati smo bili, da moreta pehota in topništvo
lažje betati. O junaštvu nobenega dedu. Z bojazljivo
opreznostjo smo se izogibali sprednjim stražam
sovražnikovim, ki so se za nami valile.

Ko smo prišli k moravskim hribom, bil je nas
oddelek najtadnji. Morali smo biti pazljivi, ker so nas
pruski busarji napadali z neverjetno lokavostjo.
Četrti dan po KraljevegraSki bitvi jaham »č svojim
andrugom Čečetko na zadnji straži. Groza je naju spreletavala,
ker sva ugledala sa aeboj vsaki hip rudeče
huzarske suknje in sva morala biti pripravljena, da naju
Prusi obkolijo in pozdravijo a svinčenkami svojih karabinov.
Proti večeru je bilo, ko je tožil Cečelka, da mu
je slabo. Ne daleč je tekel potok, želel jo piti vode in
si omili sence. Meni sc je zdelo nevarno, ker sem pa
videl, da mu je res slabo, rečem, naj hitro skoči s
konja, da bodem pazil.

Komaj to stori in se k potoku nagae, vidim, da
se hitro bližajo Štirje buzarji.

»Sovratmk, hitro na konja«, vpijem Čečetki. Ta
pa misleč, da ni fte lako hudo, se Se napije in potem
zajaha konja. Nisem hotel tovariša zapustili, zato se
pripravim na boj. Sovražniške kroglje so mi žvižgale
krog ušes. Nisem ae mogel zdržati in tudi jaz sprožim.
V tem zagledam, kako jeden žuga s sabljo. Kaj,
ko bi bil Fnmer! Po postavi mu je bil podoben. Ko
pride Cečelka, hitiva naprej. Na* oddelek nam je prihajal
na pomoč, kar je Pruse ustrašilo.

Poročnik naju vpraša, zakaj sva streljala. Povem
mu in omenim, da je med onimi štirimi Prusi Primer.
Pozabil je naju pokarati, da sva ravnala zoper ukaz.
Kakor bi oživel, sklonil se je v sedlu po koncu in premišljeval.
Ogledoval je kraj.

•Vidva jezdita naprej, nič se ne ozirajta«, ukaže
nama. »Kadar bodeta ališala strele, obrnita se in če
vidita bežati katerega Prusa, udarita jo za njim. Če ne
dobimo Priinra danes, nočem biti več poveljnik vašega
oddelka.«
Tako ukazujoč, sc poda nsprej. Midva s Čečetko
za njim. Ni mi šlo v glavo, kako hoče dobiti Primra,
pa kmalu sem spoznal.

Cesta se je v dolinici zavijala, ni bilo dobrega
razgleda. Oddelka nisem mogel videti. Na cesti je bilo
mirno. Poročnik se je akril s oddelkom med njive, kjer
je še žito atalo, tako da ga ni bilo mogoče opaziti.
Tu je čakal, da ava prišla naprej in čakal, da
pridejo huzarji. Prepovedal je streljati in ukazal jih od
zadaj napasti, Še-le ko bi spoznali Primra, takrat naj
bi streljali po onih treh, beguna pa živega prijeli.
Napeto sva poalušala, kdaj se bodo streli slišali.
Slednjič zagrmi jeden, drug in tako je Slo naprej. Obrneva
se in vidiva, kako je zapustil jeden huzarjev cesto ler
iskal rešitev v gozdu, oddaljenem od tukaj četrt ure.
»Frimer«, zavpijem na Čečetko in spodbodem konja.
Odkar aem imel tega konja, ga nisem toliko trpinčil
kakor sedaj. Konj drvil je kot vihar sopibajoč akoai
široko odprti nosnici. Le v hipu sem opasil, da se ženejo
za begunom tovariši od druge strani, pred njimi pa daleč
naprej na svojem brzem konjiču poročnik.

Ali Primer s« tudi ni obotavljal. Tepel je konja s
sabljo, drezal s ostrogama. Msne se ni nadejal. Šele ko
je bil trideaet korakov od mene, me zagleda, a koj savije
konja dalje med njive. Kaj naj počnem? Nisem čakal.
Ubežati nam ne sme, ubežal nam ne bode. Zagrabim
karabino in pomerim. Sreča mi je bila mila. Krog(ja
zadene konja v nogo. Spodtakne ae, Fnmer mu zleti
čez glavo na tla. Pa v tem hipu je bil zopet po konci
ter letel peš dalje. Zdaj je bil lov asveda lahek. Kot bi
trenil sem za njim.

»Sloj, drugače le uatrelim«, zagromim.
Obstoji ireaoč ae. Lice mu je bilo zarudelo, pogled
je begal aem pa tam.

»Odloži orožje in atoj«, ukazujem naprej in merim
a karabino. Ubogal je in z neizrekljivim strahom gledal
bližajočega ae poročoika.

»Hitro ga zvetite, na konja ž njim in naprej«, se
je glasilo njegovo povelje.

Zvežemo ga s jermeni in posadimo k jednemu
dragoncu. Mudilo se je, kajti Prusi so nas že zasledovali.
Poročnik namreč je ustrelil s svojim oddelkom le dva
huzarja, tretji, za kojega ae m nihče brigal se je po
ovinku vrnil, da naznani močni četi, kaj ae je zgodilo.
Morali amo celo uro leteli v hudem dirjanju, preden ao
odnehali Prusi nas preganjati radi bližine naših čet
Zdaj »n10 »e šele ogledali Primra. Bil je bled, pogled
njegov je bil uprt v tla. Vedel je, kaj ga čaka za storjeni
zločin.

Poročnik ae ni brigal prav nič za njega, pa bil je
vea spremenjen. Veselo je gledal okrog sebe in sedel
ponosno na svojem konju.

Jahali smo do noči. V mraku je prevzel drug
oddelek zadnjo stražo in mi smo prišli k polku. Poročnik
prijezdi k polkovniku:

»Gospod polkovnik, beguna Frimra so moji Oudje
danes vjeli«, mu glasno sporoča. »Prosim za milost, da
sme moje moštvo izvršili nad njim razsodbo.«
Polkovnik se nasmeje in prijazno odgovori: »Oddale
beguna jutri divisijskemu poveljniku in mu izrazite
svojo že|jo. Nisem se nadejal, da bodete svojo obljubo
mogli spolniti «

Celo noč smo Culi in stražili Frimra. Smilil se mi
je. Tresel se je od mraza in njegov obraz je razodeval
slrab.

Zjutraj smo se vzdignili preje kot drugi in smo
hiteli za generalom. Pehota, memo katere smo se pomikali,
nas je zvedavo spremljala, ko je zagledala jetnika v
rudeči suknji. Ob deveti uri smo došli generala v malem
trgu; ravno je stopil s konja, da se odpočije sa četrt ure.
Poročnik se pri njem oglasi ter sporoča stvar
pred celim spremstvom in izrazi svojo željo. Ukaže pripeljati
Frimra. Vpraša ga, če je res kar se mu očita,
in kako se more zagovarjati. Molčal je.

»Preden odrinemo, bodi begftn mrtev in pokopan«,
reče general kratko.

•Naprejs veli nam poročnik. Za trgom -o
"""".Primer, molit... ukazuje z zamolklim glasom poročnik;
ia se ne zgane.

.Postavile ga k grobu.«

Storili smo in poročnik je imenoval Sest dragoncav
Nabasal, so karab.ne .n se postavili deset korakov od
obsojenca. Trije so merili v glavo, inje v srce.
Poročnik je sam velel. Kurabini se vzdignejo. m.
pridrtimo sapo. Fnmer zamiži. Ko se je prikazal general
pred trgom, razleti se *e*t strelov. Videl je, kako « J(
zgrudil mož v rodeči suknji v grob. Tn kroglje 10 ufei,
v prsih, tri v glavi.

Ko se je oglasil poročnik pri polkovniku, da M
je vrnil, gledal ga je.

.Kje imate beguna?« vpraša a prijaznim gl«^

•S svojo krvjo je opral madež tretjega oddttfc
četrtega eskadrona«, odgovori poročnik ponosno.

• Izboren častnik sle, gospod poročnik«, reče g*,
neral in mu seže v roko.

Mirno, kakor vselej, seje postavil poročnik na teb
svoje čete in začel kadili. Ni kadil, odkar ni bil njegov
oddelek najčasinejfti pn celem polku Danes je bil opni
zopet svoj made* io poročnik je bil zopet pooosen nanj.


[[Kategorija: Kratka zgodba]]
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija: 19. stoletje]]