Difference between revisions 93652 and 93653 on slwikisource

{{naslov
| prejšnji= 
| naslednji= 
| naslov= [[Kaj pripovedujejo v Podzemlju o kačah - 3. del]]
| avtor= Janko Barle
| opombe= Objavljeno v [[Domoljub]] 1894, št. 15 (2. avgusta) v rubriki [[Listek (Leposlovje v Domoljubu)|Listek]] 
| obdelano=1
| spisano= Postavila Tina Habjan
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FPH1KVZV/?query=%27keywords%3ddomoljub%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=100&page=2]
|licenca=javna last
}}

Živela je knjeginit-a in sezidala velikansko prekraano
cerkev. Ponosno je dejala nekemu mojstru: • Kdo bi se
predrznil sezidali lepšo cerkev, kakor je moja?« Mojster
odgovoril ji je, da bi on sezidal še lepšo cerkev. Ošabno
knjeginjico je to zelo razkačilo in dala je mojstra odreti
živega. Siromašni mojster uklel jo je v kačo, ob velikih
praznikih plazila je po cerkvi, pela in prosila ljudi, da
jo rešijo. Nuposled našel se je vendar nekakov vojak,
kateri je obljubil, da jo bode rešil. Zapovedala mu je,
da leto dnij vsak dan v cerkev k maii hodi, potem
bode pa ona rešena. Vsak dan je vojak to vestno iavr-
Seval, le zadnje tri dni imel je velike skulnjave. Prvega
dne srečevali so ga eami vozniki z velikimi obloženimi
vozovi, katerim se je jedva umikal in se pretiskal do
cerkve. Drugega dne srečavali so ga sami krojači in ga
zadrževali, češ, da še ni čas k maši. Vendar on se ni
dal pregovoriti in še za časa prilel k sv. mali. Tretjega
jutra arečavali eo ga pa aami dijaki in ga odpeljali v
krčmo, čel, da mu bodejo plačali kosilo. Vojak zmuznil
se je tudi njim. vendar zamudil je maSo. Na cerkvenih
vratih čakala ga je kača in mu dejala: — »Nesrečnež,
nesrečnež, kaj si Btoril, da si mašo zamudil? Ti bi bil
srečen, a jaz bi bila pa rešena. Sedaj bodem morala pa
še toliko časa na odrešenika čakati, dokler bode zrasla
pri cerkvi lipa, iz katere lesa se bode napravila zibeljka,
v kateri se bode zibalo dete, katero bode mene rešilo.«
— Ko jc kača to izgovorila, požrla je vojaka.'*)
Bogati stnriši imeli so sina. Ko je odrastel, rekli
so mu stariši, da se naj gre ženit. Sel je, šel in prišel
je do potoka in videl tamkaj lepo, lepo dekletce, katero
je perilo pralo. Dekletce bilo rnu je tako povleči, da je
precej rekel: — »Ta. ali pa nobena bode moja žena!«
— Domov prišedši, povedal je starišem, katero si je za
ženo izbral. Stariši njegovi niso bili nili malo zadovoljni
z deklico, zato, ker je bila zelo revna. Ko pa on nikakor
ni hotel druge, poslala sta ga roditelja k daljnemu strijcu,
češ, da morda tamkaj svojo izvoljenko pozabi. Poslovil
se je žalosten, a z deklico se je pa še popreje dogovoril,
da si bodeta vsakega dne pisala. Vendar stariši so to
zvedeli in vsa pisma popreje raztrgali, nego sta jih ona
dobila. Dekletce, ko ni dobilo nobenega glasu od njega,
mislilo je, da je je on pozabil, a on je pa zopet mislil,
da ga je ona pozabila. Deklica venela je od dne do
dne in skoraj od žalosti umrla. Ko je zvedel to njen
dragi, pustil je strica in odšel proti domu, da še pomoli
na njenem grobu. Na potu srečal je veliko kačo in ji
glavo odrezal. Vendar kača ni poginila, nego je plazila
k nekemu grmu, kjer je rasla nekakova posebna trava,
namazala se je z ono travo, pa je bila zopet zdrava.
Ko je mladenič to videl, nabral si je one trave, odšel
na pokopališče, odkopal svojo izvoljenko, namazal jo z
ono travo in ona je precej oživela. Da je bila precej
potem ženitnina, jc izvestno, ker sem bil tudi jaz ondi
in pošteno pil, tako, da mi je še danes jezik moker.
N&te k zvršetku za privago že lepo n&rodno pesmico,
katera glasi:

⏎
⏎
Oj stoji. Stoji zelen log.

V selenem loga kapica.

Mino pelje stezica.

Po njej ie>V mlad lolnir.

.Kam ae M t t mlad lolnir '*

.Ja a« »eo«m ženiti."

Sa«tala ga ksuii-a,

Oj to ni bela kapica.

ja zaklala deklica.

Kam se tečeš mlid lolnir?"

..Ja se še£em len iti."

kači ca ga prosila:

.Trmi mene mlad lolnir!"

Kako <;n te a zeti.

Ker si bela kauioaV*

Nisem bela kapica

Sem zakleta dekltea.*)

')  01. podobno, precej manjo, katero ja tapiaal J. Tuiek r
Slov. Glasniku. 1869, str. 1M

*) ⏎
⏎
V inačici, katero aam zapisal tadi v podzemeljski kapniji,
uči kačica .pobita mladega" takile:

⏎
⏎
.Kadar pridemo k kegnanemu kamena

Prekrila; mene kot aebe

Kadar pridemo pa pred oltar,

Pokleknemo dol' na Mablo,

Tam s« Boga pomolimo.

Obfljdi s mano trikrat oltar.

Onda bom ratala sn skica itd.

Daala, kakor znano, Bali Kranjoi na poznajo. Snaiioa — mlada
kana.

Ptl)«j neot k »rkvi.

Prr me dvakrat pokropt.

Obajdl drakrat i mano oltar;

ps o« bom veo k»oic*.

S*f bom mlada deklic*,

kadar dauisb pridemo.

K m napil* mami i:

Bo* pomoti inainva

Prej eero kila kaJica.

Zdaj sem vata hčerkica." ')

[[Kategorija: Kratka zgodba]]
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija: 19. stoletje]]