Difference between revisions 93789 and 99349 on slwikisource

{{naslov
| prejšnji= [[Sultanovi sužnji (Carigrajska slika iz 17. stoletja) - 3. del]]
| naslednji= 
| naslov= [[Sultanovi sužnji (Carigrajska slika iz 17. stoletja) - 4. del]]
| avtor= anonimno
| opombe= Objavljeno v [[Domoljub]] 1895, št. 6 (20. marca) v rubriki [[Listek (Leposlovje v Domoljubu)|Listek]] 
| obdelano=1
| spisano= Postavila Tina Habjan
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-IVUY6NMK/?query=%27keywords%3ddomoljub%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=100&page=2]
|licenca=javna last
}}

== 5. V sreči ==

Malo Marijco so bili izročili jedoi sultanovih žena.
S početks ja deta potočilo mnogo solzA in grenko plakslo
po stariših v daljni domovini in po ljubem bratcu,
i ksterim deklica ni smela nikdsr občevati, katerega pa
je včasih z višine videla v drugem koncu vrta; akoro
vsak dan ji je prineeel tudi hromi Konrad pozdrav ud
Valterja in tolažilne besede, ubožec jo je pa tudi še sam
po svojih močeh tolažil. Tako ae je polagoma Marijca
privadila svoji uaodi. Vendar pa niso hudo ravnali ž njo-
Fatima, njena gospa, ni bila zlobna ženska. Navadno je
počivala na razkošnih svilnatih blazinah, ali se je sprehajala
po veličaatnih vrtih, obiskovala je tudi druge sultanove
žene. Ako je počivala, morala je Marijca ali kaka
druga sužnja poleg nje ždeti in s pahljačo iz pavovih
|>eres preganjati jej vročino. Pripravljeno je morala imeti
sladko hladilno pijačo ter jo kleče podati gospej, ako jo
je poželela. Na vrtu pa ali pri obiskih morsla ao nositi
deklice za svojo gospodovalko pahljačo, solnčnike in
neobhodno potrebno pipo na vodo, iz katere turške žene
navado ves dan pušijo.

Bazven tega ae je učila Marijca plesati, peti in
brenkati; zakaj poseben dar je kazala za godbo ter imela
ludi lep glas. Kadar je prišel aultan v palačo, kjer ao
bivale kneginje, morala ja Marijca z drugimi eužnjami
vred pred njim plesati in pati. Prebirala je deklica
strune in nekdaj pred Mehemetom tako krasno pela
neko Marijino pesem, da ji je dovolil aultan, da ai izprosi
Itakeršno koli miloat. Marijca pade na kolena in prosi,
sme enkrat govoriti z bratom.

Dolgo ni razumel sultan, kateri suženj je brat mole
pevke. Ko je naposled čul, da je strežnik, ki nosi pred
njim meč, pogladil si je brado in rekel:
>A na Juzufa misliš? Pa, saj bi bil že lahko vedel!
Kako enake oči imata! — Pričakoval sem, da si izprosiš
kakor druge deklice, kako lepo obleko ali sicer kako
dragotino. Ker pa prosiš, da smeš govoriti i bratom,
bodi ti! Vsaki petek med četrto in peto molitvijo smeta
se vidoli v mojem rožnem vrtu. Črni Ali naj le tje in
nazaj spremlja. Podarim U tudi te uhane.«
Kdo je bil srečnejši kot Marijca? Bolj te se je
veselila prihodnjega petka, kakor bliščečega lišpa, ki ji
ga je podaril sultan.

Prišel je končno zaželeni petek, lep pomladanski
dan, katere v Carigradu te svečan prinese, ko pri nas
še vse sneg in led pokriva. Komaj je kliuar s premnogih
carigrajskih minaretov oznanil čas četrte molitve, prišel
je že črni Ali po Marijco ter jo po skritih potih odvedel
v sultanov rožni vrt. V prosti naravi aicer še niso vacvele
cvetlice, a vrtnarji so razpostavili ob potih posode z
rožami, ki ao se razcvetle v rastlinjnakib. V gredeh pa so
se že ponosno dvigali tulipani, hiacinte in narcize. Toda
deklici ves ta kras ni bil mar. Njeno oko je iskalo
Valterja, pa zaman. Tu zadoni iz neke jazminove lope
tako zaželeni glas bratčev:
• Marijca, draga sestrica!«

»Valter, Valter, tu si!« klicala je deklics, od veselja
vsa iz tebe, in v hipu pohitela bratcu v naročje.
»Stopi sem notri v lopo,« vabil jo je Valter.

•Tukaj naju nikdo ne moti, meniva ae lahko, kar in
kolikor ae nama ljubi, dokler ne zaide aolnce in klicarji
z mestnih stolpov zopet ne prepojo svojega] dolgočaanega
speva: ,Le jeden Alah je in Mohamed je njegov prerok'.«
Deček in deklica sta v lopo sedla. Vpraševanja in
pripovedovanja ni bilo ne konca ne kraja.
»Kako si te velik, Valter, in kako čudovito vozen
jopič imaš!« klicala je Marijca.

»Da, Marijca, zato sem pa tudi aullanov oproda,*
odgovarjal je deček in vspel se po koncu, da ga je sestrica
tem bolj občudovala od vseh stranij. »Pa tudi ti
ai vzrastla in bogato, svilnato obleko nosiš; na zunaj si
prav, kakor kaka imenitna turška gospa. In zelo dragocene
uhane imaš!«

»O te mi je pa podaril sultan sam, ko tem pela
ono Marijino pesem, ki jo mati tako radi poj6. In tu
sem si izprosila dovoljenja, da se smem vsak teden enkrat
pogovoriti. Kaj ne. na to U niai mislil? Obleka ja
paš lepša, kakor ona, ki Bem jo doma nosila, a ne da
se primerjati z oblačili sultanke Katirne, kateri atrezem.
Njo da bi videl! samo najdratje blago, tanko kakor pajčevina,
in lišp! Bisere ima velike kakor lešniki in svitle
demante in drugačne drage kamene, katerim niti imena
ne vem, zelene, rudeče, rumene in viinjave. In koliko
ima prstanov in verižic in sapon, vse iz zlata in čudovito
izdelanih. In rekla mi je nekega dnč, da bom dobila
prav toliko dragotin in pa še več, ako bodem pametna
in odrastom in me izročč sultanovim ainom. — Pa tega
nočem, Valter. Kaj ne, da bi se morala tedaj poturčiti'
i B kaj m. pol« pooapjo m f«. lepe obtočila
bliščeči litp? . ..

•Tako je, ljuba »e»:rica,« odgovarja ;ej brat »Aogeg
varuh ti je dal dobro misel Io če bi ti poetato prav
sultanka in j u sultan, in b: nam str*g'i v« ti veličattlli
vrtovi in palače, in ra. »utaji n aulUnon rojak, kaj
bi to nam koriatilo, ako b. pa ne bii. otroci božji m
dediči nebes? AU le več. kaj je rekel Odrelen k? Kaj
pomaga človeku, ako rea »vet pndobi. na aroji duli pa
Ikodo Urpi?'«

•Tako mi je aadnjič tudi Konrad reke!.« odvrnila
je deklica Sedaj sva namreč »koro v«ak dan vkup.
odkar ao ga bili podarili moji goapč In tako »e velikokrat
lahko celo uro pogovarjava, ko Idiva v aulUnkini
prednji aobi. Odalej mi tudi ni Uko dotg čas. kakor a
početka; o tedaj aem pač dostikrat mlatila, da laloati
ntarem' Včaaih ae med »eboj upraJujera katekizem —
Konrad ga «na gladko — in »godbe ar puma ter po
•av|java vae molitvice, ki jih in ava od doma Na vrvico
ja nabral olivnih jagod ter si tako napravil rožni venec.
Kadar ga vkup imolira, sem vaa srečna in vesela «

•Dobro jo je uganil Konrad Precej jutri ga poproaio,
naj napravi tudi meni tak rožni venec, ki ga
bomo lahko z Antonom in Sunkom akupno molili. Tako
bomo najložje ostali aUnovitni v svoji veh. Zakaj, od
kar aU rekla Jano« in Jurij, da »e bočeU poturčiti.
•udi na naa silno pritiaka. Govoril in svaril jedino na
bo več dolgo, lotd ae bo hujtih »reditev« Pr.povedoval
je nato Valter aestrici, ksj je doživel in kako je postai
sultanov oproda. Potem ji je pravil, kako sta precej v
aačetku mialila, kako lahko je ubežati >Be« pride večkrat
kaka krlčaneka ladija,« učil je Marjco »Anton mi
je tndi povedal, odkje ao. Glej n. pr. ona led ja. katere
jambora ae vidgo nad vrtnim udom. je benelka kupčijska
ladija. Pa kako morem priti čez aidovje? Na oni strani
ra je te morje. Bog ve, ali bi dobila kak čolo, plavati
Uko daleč pa ne morem niti jas, kako bi le le ti!«
»Izplaziii ae akoai Uko muogo vrat se pa tudi nt
moreva, kakor aem tedaj upala,« dodala je deklica otožno,
•takaj noč in dan atoja »traže in duri ao vae zaprte.«

•Pa tudi, ako bi ae to nama poarečilo.« nadaljeval
je Valter. »in bi priiia celo do ladije, težko, da bi naju
poveljnik ladije zopet ne vrnil aulUau, kakor mi je
pravil Anion. Zakaj Turki vaako ladijo preiščejo in če
najdejo kakega ubeglega »utaja, obesijo poveljnika, ladijo
pa in ljudi vzamejo za plen t aeboj.«

•Gorje! Ostala bodeva torej vedno v aužnoati in
nikdar več na vidiva »larilev,« tožila ja deklica.
»Obupala ne bov»,. tolažil je brat »Prav zaupljivo
bodeva molila k ljubi Materi Božji, da nama pride na
pomoč. Ona je zelo usmiljena do ubogih ujetih kristjanov.
AU le ve«, kako nam je pravil nekdaj na! učitelj doma
da ae je prikazala pred veliko leti pobožnim možem na
opanakem ali na Francoskem ter jim ukazala, naj ustanove
red za odkupovanje ujetih kristjaoov? Morebiti
Prida kdaj kak tak redovnik v Carigrad z veliko denarjem
ia inaa vse odkupi od aulUna «

»To bi bili vaaeli!« vekliknila ja Marijea in tlesk,
nila t rokama »Morebiti bi tmela le to lepo obleko i0
uhane, ki mi jih je |>odaril tulun, t aeboj vzeti, da bi
videli mati in teike. kako lepo tem bila tukaj oblečena.,
»NVimurnost mala ti!« amejal ae je Valter. »HvaliU
bova Boga. ako prideva v beraških cunjah domov. —
A tedaj že vpije klioar, ki vabi Turčine k večerni oobtvt.
Moliva tudi midva, prodno ae ločiva, ,angelovo
češčenje*!«

Pokleknili tU nedolžni ttvarci v lopi in odmolili
lepo molitev, ki naa krittjane trikrat na dan spominja
milottipolne tkrivnoiti včlovečenja Jezusa Kristusa Nato
»U »i podala roke v alovo, v nadi, da ac drugi teden
ob isli uri zopet snideta.
A prišlo je drugače. (Dalje sledi)

[[Kategorija: Kratka zgodba]]
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija: 19. stoletje]]
[[Kategorija: Anonimno]]