Revision 89232 of "Cveticam" on slwikisource

<poem>
Zamaknena ko v vas, cvetice, gledam mile, 
Spletene v vence ali pa stoječe v trati: 
Usodo meni zdi se v vas človeško brati, 
Kako ste družne nam od rojstva do gomile.

Jaz čutim radost, mlado ki srce sprehaja. 
Iz dragih rok ko prvikrat ste podarjene. 
V omamo, sramežljivost zmagat porabljene, 
Devojki dane, koji mir srce obdaja.

Tresočo v sladkem vidim se trepetu roko 
Nevestino, iz vas ko v lase kras si vije; 
Otajna meni njena bolest se odkrije. 
Ko sname vas, v vas zadnjikrat ko zre globoko.

A najvažnejši svoj pomen mi ve znanite,
Mrtvaškega ko odra gledam vas odeje: 
Zakaj, mir angeljski iz bledih lic mi veje
Ko glasno nam, prem neme, k srcu govorite.

Na zgodnji vidim vas gomili mi cveteti! 
Dotle solzic bo mojih rosa vas močila! 
Oj! vidim vas, predno bo zemlja me trohnila, 
Pozabljene — ko moj spomin — uže veneti.
</poem>