Revision 89241 of "Milih pokojnikov dan" on slwikisource

<poem>
Zvonovi resno, čuj, pojo,
Obok nebesni vidi se teman, 
Z zemljo praznuje i nebo 
:Pokojnih dan.

Otožen dnes je vsak obraz, 
In mokre mnogotere so oči, 
V srce pa nam šepeče glas: 
:Prah boš i ti!

Molče se množica poda 
Na tihi kraj, premnogim srcem svet: 
Tam z dragimi jih moč duha 
:Jedini spet.

I jaz mej ljudstvo se vvrstim, 
Morilna bol ker dnes mi v prsih tli: 
Dva groba videti želim, 
:Ki tu jih ni.

Oh, daleč spavata oba, 
Na koja misel mi izvablja jok; 
Za njiju sveti grob ne zna 
:Ubog otrok.

V kapelico mrtvaško jaz 
Sirota zapuščena pobežim, 
Da tamo si zvedrim obraz, 
:Se tam vmirim.

</poem>