Revision 89242 of "Domišljija" on slwikisource

<poem>
Kako si, domišljija, goljufiva, 
In vse, ki ti jih v srci vzbujaš, nade;
Kedor zaupa v te, gotovo pade, 
Ker tvoja govorica je lažnjiva.

Beseda tvoja sladka, prilizljiva, 
Omamlja s svojim strupom glave mlade, 
Ker zlatosvitle kažeš jim livade 
Z bodočnostjo zakrite, zapeljiva!

En čas je človek ti v igračo všečno, 
Grenkost spoznanja v sled pustiš mu večno. 
Tako si z manoj tudi se igrala,

Ko njega meni v svitu si kazala. 
Po zmoti tej je večkrat solza lila — 
A zdaj ne bodeš mene več slepila!
</poem>