Revision 89250 of "Pregovorjena otožnost" on slwikisource

<poem>
Ne vem, kako in pa zakaj
Veseli ni mi vsegdar biti; 
Naj mesto gledam, hrib in gaj, 
Pogostoma mi je solziti.

Prelep je svet! Na vse strani 
Življenje budno me obdajo, 
Vsega oko se veseli, — 
A vendar solzno mi postaje!

Srce, srce, ti premehko 
Ne smeš, ne smeš mi vedno biti, 
S pretirano ter nežnostjo 
Najlepšo dobo si greniti!

Pozabi svet, pozabi vse.
Pozabi zlo ljudij dejanje!
V bližino svojo zri! Srce
Tu najdeš, Ijubav in smehljanje.
</poem>