Revision 93777 of "Sultanovi sužnji (Carigrajska slika iz 17. stoletja) - 2. del" on slwikisource

{{naslov
| prejšnji= 
| naslednji= 
| naslov= [[Sultanovi sužnji (Carigrajska slika iz 17. stoletja) - 2. del]]
| avtor= anonimno
| opombe= Objavljeno v [[Domoljub]] 1895, št. 4 (21. februarja) v rubriki [[Listek (Leposlovje v Domoljubu)|Listek]] 
| obdelano=1
| spisano= Postavila Tina Habjan
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-NWJW9W7F/?query=%27keywords%3ddomoljub%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=100&page=2]
|licenca=javna last
}}

== 3. Pred razlagalcem turških sv. bukev ==

Oskrbnik je nato opravil dečka v krasno obleko.
Tako oblečeni so bili dečki res lepi in stari Abdulah
jih je gledal z zadovoljnostjo.

"Tako, lepi golobici, mladi, zlati fazani«, govoril
je, »sedaj ste vredni, da atopite pred oči naj milost nejšemu
sultanu, aolncu pravovernikov, kateremu naj dovoli
Alah se dolgo aljati. Kdaj ste bdi tako krasno oblečeni
? Ali sedaj spoznavate milost, ki vam jo je izkazal
gospod, ko vas je izpeljal iz teme onih detel, katerim
Se ni prisvetila luč vere, ki jo je prinesel iz nebes
visokočeSCeni prerok? Prisvetila bo kmalu tudi vaSemu
duhu, kakor je prisvetila že večini vaših tovarišev, h
katerim vas sedaj povedem.«

Po teh besedah je spremil Abdulah le tri nove v
dvorano, ki so jo imeli sultanovi strežaji za stanovanje.
Posebne pozornosti niso vzbudili s svojim prihodom;
zakaj alednji teden je prišel kak nov auženj. Vendar so
nove tovariie prijazno pozdravili, naSega mladega prijatelja
Valterja najmanj; takaj i Oger i Poljak sta dobila
rojake, a katerimi sta se lahko menila v maternem jeziku,
le Valter je bil sam Mislimo si lahko, kako zapuščenega
se je čutil med tovariši, ker se je mogel t njimi le po
znamenjih in posameznih pretrganih besedah pomenkovati.
Prinesli so kmalu večerjo in vsi so počenili okrog
nizkih miz, prej pa ti Se po vzhodni navadi umili roke.
Valter So ni bil vajen a Uko podvitimi nogami na tleh
sedeti in a prsti zajemati jedila. Toda njegova soseda,
živahen lah in okreten Grk. sta mu pokazala s svojim
vzgledom in vzpodbujanjem, kako se mu je veati. Kmalu
je delal, kakor drugi: vzel je z velikega krožnika kot
kuhane bravine, pomočil jo v tolsto, dobro opoprano
polivko ter jo raztrgal s svojimi zdravimi zobmi. Za
prtkuho so dobili riž in nekoliko kolača. 7.e med jedjo
je zvedel imena avojih sosedov: Lahu je bilo ime Anton,
Orku Jurij. Abdulah je bil ta dan posebno dobre volje
po kosilu pa je celo podaril vsakemu dečku po jedno
jabelko. Ko je Valter razdelil svoje darilo mod svoja
soseda, pridobil si je njuno prijatelstvo. Smejaje in svoje
bele zobe kazaje potrkal ga je živahni tah na rame ter
s takim poudarkom ponavljal besede »caro« in »amieo«
da Nemec ni mogel napaCno razumeti pomena besedij
ljubi prijatelj«. Tudi Grk je pravil nekaj, kar je zvenelo
kakor »Adolf« in je te moralo taisto pomeniti.

Po jedi so si zopet umili roke, kar je bilo vsekakor
zelo potrebno. Nekaj zamorcev je nato odneslo mize, in
strežniki ao kmalu polegli k počitku po blazinah, ki ao
bile ob stenah v sobani. Valter je Se prej klečč opravil
kratko večerno molitev. 8pomnil ta je pri tem tvojih
daljnih atarišev, ta katere niti vedel ni, ali živ«, ali to
jih umorili, mialil na ljubo aestrico, ki je gotovo zelo
žalostna, ker biva med aamimi ptujci v palači za ženske
in priporočil sebe in vae svoje drage varstva Matere
Božje in tvelih angelov. Ko je tako mislil na avoje drage,
ailile ao mu pač zopet aolze v oko. A moSko je zmagal
domotožje, in kmalu je zdravi spanec zatianil trudne oči,
spanec, kakor ga ima le mladina in nedolžnoat.
O ljubi aeatrici pa je aicer dobil Valter kmalu vetelih
poročil. Krivi Konrad namreč, katerega so odbrali
za dvor ceearičio, moral ae je vdeleževati pouka za strežnike
ter je tako lahko prenašal medsebojne pozdrave
med Marico in Valterjem. V malo povračilo se je Valter
krepko potezal, da ni80 tovariši dražili ubogega sključenega
dečka.

Okrepčan je vstal drugo jutro deček s svojega
ležišča, in pričelo ae je sedaj zanj življenje, kakorSno
so imeli sultanovi strežniki, grenka osoda to življenje
v primeri a srečnimi dnevi mladostnimi, zavida vredna
osoda v primeri s trpljenjem drugih sužnjev, katere so
porabljali za navadne hišne posle ali celo po hlevih.
Najprej ao novince poučili, kako se imajo vesti, kadar
strežejo sultanu. Pokazali so jim, kako se imajo vreli
na tla in čelo v prah upogniti, kolikorkrat ae prikažejo
pred obličje sultana; kako mu naj podajejo jedila, ponujajo
hladilno pijačo, kako pripravljena bodi vedno pipa
na vodo, kako naj ga hladč z velikimi pahljačami iz
pavovih in nojevih peres in vsa druga manjša dela opravljajo.
Učili ao jih ludi, kako imajo govoriti pred sultanom,
učili vseb onih čezmernih čolčeoj,s katerimi pozdravljajo
vzhodna ljudstva avoje kneze. »Nikdar«, opominjal jih
je Abdulah, »ne smote reči: ,storil bodem', temveč vedno
Jaz tvoj suženj'; jaz, tvoj psiček', ali Se bolje: jaz,
bolha tvojega psička'. ,Ti si solnce, jaz prašek, ki ae
trese ob tvojih žarkih. Ti ai senca boga, nad vse usmiljenega;
ti, vladar vladarjev, pred katerim se v prah klanjajo
knezi vernikov in nevernikov.« Tako in jednako je
poučeval Abdulah dečke.

Nato so morali iti k pouku t svojimi tovariši. Učili
ac nadarjenejše, h katerim ao prištevali tudi naSega
mladega prijatelja, ne le turškega, marveč tudi arabskega
in perzijskega jezika; zakaj vzgajali so jih za čitatelje,
pisarje in tolmače sultanove. Poučevali to jih tudi v
godbi in petju. Vsaki dan ao morali k muftiju ali razlagalcu
korana, ki jim jc oznanjeval islam, vero lažnivega
preroka Mohameda, ter jim je jedno ali drugo poglavje
iz korana prebral in razložil.

Prve tedne se je vdeleževal Valter tega pouka, ne
da bi umel, za kaj se gre. Ko pa ae je polagoma prepričal,
da ga uče turške vere, začel je pomisljati, ali ni
njegova dolžnost, raje vsako kazen pretrpeti, kakor poalušati
muflijevo besedo. A mali Italijan Anton, s katerim
se je mogel že do dobra razumeti in kateremu
je zaupal avoje pomialeke, povedal mu je, da bi mu
upiranje nič ne pomagalo, marveč bi ga ostro kaznovali
in a silo zopet privedli k muftiju. Nekega mladega Španca
da so preteklo leto skoro do smrti bičali, ker muftija
ni hotel poslušati, naposled pa da ae je moral vendar
udati. Kaj pa škodile, ako poaluša smešne nauke Mohamedove?
Saj ao tako nespametni], da pač krščanska
vera ni v nevarnosti pred njimi, prt j še jo potrjnjejo.
,Da ti to dokažem. povem ti, kej nas je "dnjič
mnfti iz koran, učil o naii semN«. dejal je Anton.
.Zakaj ako ai je predrznil o zemlji, katero moremo
videli, tako debelo lagali, sklepamo lahko ii tega. koliko
n,j verjamemo njegov.m bajkam o nebesih. Ciy torej!
»Zemlj i je tako dolga, da b. bilo treba 500 let potovali
od jednega konca do drugega; toliko tudi ».roka in
debela 800 takih potov prpada morju. 200 neobljudent
puščav. in le majhen je oni del zemlje, kjer bivajo ljudje.
Središče je Meka. Onostran morja dela pogorje Kaf, ki
obstoji ii jednega kot zlato bliSčevVga se dragega kamena,
viiok nasip okrog vse zemlje. In vendar »o se. kakor
ao mi pravdi oče, že pred več kot 100 leti pogumni
mornarji prepeljali krog cele semlje in so za to volnjo
potrebovali koma) 3 lfta in niso nikjer zadeli ob to pogorje
iz dragega kamna, o katerem je renčal Mohamed.
A se lepSi uauki! Pod naio zemljo je *e ti drugih svetov,
jednako Širokih in debelih, kakor je nas. pot od jednega
do drugega je po 500 let dolgs. Na naV zemlji stanujejo
ljudje, živali in duhovi; na drug. imajo svoj dom zadusljivi
vetrovi; na tretji leže pereči peklenski kameni;
po četrti se plazijo peklenske kače; na Sesti Škorpijoni,
tako veliki kakor krti. z repov, kot aul.ee; na sedmi
naposled kraljuje IDIIS ali satan sam in njegovi pomagači.
Na kaj je teh sedem svetov oprtih in kako stoj*, je
velika uganjka. Izprva so se majali; tedaj pa je ustvaril
Bog orjaškega angela z velikansko močjo in mu ukazal
naj stopi pod najnižje ležeči svet in ga zadene na svoja
ramena. Sedaj drž. s svojimi rokami svetove na vzhodu
in zahodu. A sedaj ni bilo nobene opore, kamor bi zastavil
angel svoje noge! Tedaj je ustvaril Bog skalo iz
rubina s 7000 luknjami, in iz vsake je privrelo po jedno
morje. Sedaj pa ni bilo podstave za skalo! Tedaj je
ustvaril Bog bika s 4000 očmi, uSesi. nosovi, gobci,
jeziki, ki so vsak 500 letnih potov drug od drugega oddaljeni
— tako velik je bik Sedaj ps ...«

»Molči, Anton, s.cer smehu počim«, zakhcal ie
Valter. kateremu so tekle kar solze po rdečih licih.

•Nehaj, ako so taki prerokovi nauki, potem jih lahko
poslušamo brez nevarnosti za svojo vero.«

»Najboljše Se pride«, nadaljeval je živahni Italijan

•Bik torej ni imel trdnih tal, na katerih bi mogel stati.
Tedaj mu ustvari Bog za oporo velikansko ribo, t imenom
BehemoL Ta je tako velika, da bi bilo ravno toliko, ako
bi vsa morja v njeno jedno nosnico izlil, kakor ako bi
položil gorčično zrno v neizmerno puščavo. Pod ribo je
razprostrl Bog vodo in pod vodo temo in pod temo je
postavil drugega nad drugim 7 peklovih obokov; nad
čim pa U sloje, je človeku neznano. Tako, sedaj vos!«
£e dolgo sta se dečka smejala nad tem nespametnim
naukom o svetu, in Valter s« ni več bal pouka v koranu
Kes ni prav nič škodoval njegovi ven. Bo|j ga ja skrbelo
obiskovanje moteje, (lurike cerkve) kamor ao apremljali
atrežniki sultana vsak, petek. Pretekli ao pa že meaeci, ko
je prvič dobil Valter ukaz, naj spremlja sultana; Antonu
se je posrečilo, da je pragovoril svojega prijatelja, če« da
se ne bode udeležil niti daritve niti službe božje zakaj
Turki tako nimajo ne prvega ne drugega Popolnoma
pokojen Valter vsekako tudi po tem odgovoru ni bit pt
uklonil se je vzgledu svojih tovarišev in se tako itpo
stavil nevarnoeti, da postane polagoma Turek, kar seje
z ugrabljenimi krščanskimi otroki navadno zgodilo. Toda
sveti angel varuh in ljuba Mati Bo*ja, b katerima j«
vsaki dan molil, niata prepustila, in Bog je naklonil, da
je bil prisiljen očiloo spoznati svojo vero ali jo
zatajiti. (Dalje)

[[Kategorija: Kratka zgodba]]
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija: 19. stoletje]]
[[Kategorija: Anonimno]]