Revision 93781 of "Sultanovi sužnji (Carigrajska slika iz 17. stoletja) (Konec)" on slwikisource

{{naslov
| prejšnji= [[Sultanovi sužnji (Carigrajska slika iz 17. stoletja) - 2. del]]
| naslednji= 
| naslov= [[Sultanovi sužnji (Carigrajska slika iz 17. stoletja) - 3. del]]
| avtor= anonimno
| opombe= Objavljeno v [[Domoljub]] 1895, št. 5 (7. marca) v rubriki [[Listek (Leposlovje v Domoljubu)|Listek]] 
| obdelano=1
| spisano= Postavila Tina Habjan
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-C1RDV9RE/?query=%27keywords%3ddomoljub%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=100&page=2]
|licenca=javna last
}}

== 4. Zvestoba in nezvestoba ==

Poletje je minilo in nastopila je zima. Celo v Carjemgradu
je postalo vreme neprijetno. Lepi vrtovi serajilski,
v ksterih je sultan večinoma bival sedaj v tem,
sedaj v onem oddelku, ali v senci veličastnih platan
poleg hladnih vodometov, bili so sedaj zapuščeni. Vrtnarji
ao krasne cvetne livade pospravili v velike steklene
hiše v zavetje, v tem, ko ao zimski viharji vzburjali
sicor (ako lepo Marmorno morje in podili črne deževne
oblake nad skutarskimi hribi. Sultan je bival sedaj v
manjših in gorkejših sobah svoje zimske palače, v katerih
ao bile stene pokrite s debelimi pregrinjali. Ob posebno
neprijaznih dneh je dal celO ogenj netiti na marmornem
ognjišču.

Neki zimski dan je bil tudi Valter v službi sultanovi.
Čepel jo s svojim prijateljem Antonom, Grkom Jurijem,
Ogro.n Janošom in Poljakom Stankom tiho v prednji
sobi, veliki vesir pa je bil pri aultanu. Naenkrat ga
pokličejo a Ogrom in Poljakom vred prod sultanovo
obličje. Dečki vatopijo ter se plašni vržejo, kakor navadno,
na svoje obraze pred aultanom. Mebemet jih je nepotrpežljivo
bližje k sebi povabil. Velik zemljevid je letal
razprostrt pred njegovimi nogam. Na prvi poglad je
spoznal Valter reko Donavo ter masti Dunaj in Budimpešto.
Sultan jih ogovori:

•Hej, zvedeli hočem, kje je stala hiša vaših atarišev.
Pokažite mi na tem zemljevidu svojo domovino.*
Poljak je prvi pristopil ter dolgo zaman iakal;
naposled vendar nsjde karpalsko pogorje in pove, da
leži njegov dom še daleč aeverno od teh gori in ga ni
na zemljevidu. Sultan mu je namignil, da odide. Oger
je prišel aedaj na vrsto; pokazal je na Blatno jezero:

•Tu na bregu, premilostni gospod, je stala koča tvojega
sužnja.«

»In poznaš li pot od tega jezera do lega mesta?«
vprašal je sultan ter z zlato paličico, ki jo je imel v
roki, pokazal pot od Blatnega jezera do Dunaja.
»Le do Baba, kjer atanuje neki atric tvojega
sužnja,* odvrne Janoš.

• In ti, plavolasek,« ogovori aedaj sultan našega
malega prijatelja, »kjeje tvoja domovina?«

•Domovina tvojega sužnja je Dunaj,* odgovori
Valter, »iu ondi stanujejo moji stariši. Rojen pa sem
tukaj, kjer je imel oče na bregu Nitre lepo posestvo,
dokler gs niso tvoji janifiarji porušili.* Deček je v tem
kazsl na trdnjavo Novi Zamki med Budimpešto in
Dunajem.

»Prav dobro,« dejal je sultan ter pokimal volikemu
vezirju. »Torej gotovo znaš pot od Novih Zamkov na
Dunaj?«

•Tvoj suženj jo je pogosto napravil. Zakaj na
Dunaju sem hodil v šolo, le o počitnicah sem bil na
domu ob Nitri.«

Pri teh besedah je v.kliknil padiiah. .Torej bode*
spremljal Karo Mustafa na potu proti Dunaju!«
Deček je obledel. Ze pri prvem aultanovem vprašanju
mu je prišla miiel. da jih hote prisiliti za izdajalce;
zakaj da nameravata aultan in veliki vezir kako vojno,
uganil je na prvi pogled, ko ju je videl pri teh velikih
zemljevidih. Sedaj je čul. da hoče aultan celo na Dunaj
ter zahteva, naj pripomore tudi on, da ae posreči priboriti
si Dunaj-

.Raje umreti!« dejal je sam pri sebi; nato j« s
krepkim glaaom odgovoril svojemu gospodu: »O mogočni
knez: Naj Te blagoalovi Bog in Ti pripravi po dolgem
vladanju na zemlji večno kraljestvo v nebesih! Kri in
življenje avojega hlapca imai v rokah; a ne zahtevaj
od mene, da bi pomagal tudi le z jedno besedo preplaviti
drago domovino avojo z vojsko in pogubo Ako bi pal
ain katerega izmed Tvojih knezov v ceaarjeve roke, kakor
sem jaz v Tvoje, in bi zahteval od njega cesar, naj mu
pomore osvojiti Carigrad — kaj bi ai Ti mislil o jetniku,
ki bi ae udal takemu izdajat* u?«

Strmč je gledal aultan dečka, ki je govoril te besede
plemenito in dostojno. Ni navadno aliSal takega
odgovora, najmanj mu je dotlej suženj Uko govoril};
toliko plemenit je pa vendar le bil, da je cenil pogum
in zvestobo.

»Kara Mustafa«, obrnil ae je aulun na velikega
vezirja, »kaj zasluži auženj. ki uko drzno naravnost odreče
pokorlčino tvojemu gospodu?«

•Vaaj bič, ako ne vrvi.«

»tedaj tliliS«, pravi aulUn dečku »In s!učaja, ki
ju primerjal, sts si nasproti kakor noč in dan Zakaj
Alahova volja je, da z mečem pod vržemo ves avet. ki
ga nam je dal po preroka, čegar naslednik sem jaz.
Viakterega dolžnost je torej pripomoči k tej zmagi, tebi
pa. ki si moj auženj, ukazuje dvojna dolžnost, da izpolnil
mojo voljo, ki je volja A'ahova. Vrb tega bo« po knežje
obdarovan«

«0 gospod, kako more tvoja modrost mene ubogega
dečka zapeljevali, da potUnem nezvest svojemu
cesarju in OdreSemku?. odgovori Valtcr. »Kako bi mogel
meni, tvojemu sužnju, kdaj zaupati, ako bi potUl izdajalec?
Ali bi ne mislil po pravici, da bi prav tako
lahko tudi tebe izdal?«

•Pri preroku! deček ima prav«, vtklikne sulun
velikemu vezirju, dokler je krinjan. mu ni zsupati
takega dejanja, mislil bi. da je res izdajstvo. Mufti ga
mora spreobrniti in prepričali, da je krtčanatvo laž in
resnica ed.no pri Turkih. Veliki vezir, naznani nas ukaz
Vanni-efTendiju! Tedaj pa, kadar deček ne bo pri mufliju,
naj bode vedno pri meni — odslej bode moj sluga
povej to Abdulahu, vezir! Mehemet Uko plačuje srčnost
in zvestobo, ne t bičem. A gorje ti, deček, ako ae ti
vgnjezdi v arcu trma ter ie ti zapre uho svetim prerokovim
naukom!«

Valter se je razveselil, ker ga je gospod uko odlikoval.
Pal je predenj ter ga i.kreno zahvalil. Milostno
je namignil Mehemet ter odpustil dečke.
Ko so bili mali auloji sami med aeboj, sukal M
ie jim je govor leveda o Valterjevi sreči. Bil je tudi
tulUnov oproda prvi med atreiniki, zakaj noail j e i»0.
jemu goipodu meč. Antonio j« privolčil tvojemu prijatelju
izredno čaat, zaviat pa je razjedala malega Grka
Jurija, ki bi bil rad aam aulUnov oproda. Valter j«
pogovarjal tovariša. »Ne bodi hud. Še aanjalo ae mi ni
nikdar, da posUnem kdaj tulUnov oproda. Prej bi bit
pričakoval imrti z mečem «

•Saj ai pa to čaatno mesto tudi polteno zaslužil,,
doda Antonio. »Pravi to varil ti ga ne bo nikdar zavidal«

•Jaz da bi mu bil nevotčljiv, brani ae lokavi Grk
ter akriva jezo, *za Boga ne! Prealadko ni, vedno čepeti
poleg tultana. Marsikaterega oprodo ao te zadavili na
gospodov migljaj.«

•Žal, da utegne biti rea*, pravi Antonio, >a ange|j
varuh te bode čuval. Boj bodel imel pač hud a mufujem
in sultanom Za naa ae goapod ne mani toliko. Suženj
pa. kaieri je aulUn u kaj na arcu, mora ae poturčiti alt
umreti«

•Moli torej zame, da me zadene amrt,« proti
blagi deček.

»Nespameten ai pa ludi doeti bil,* pripomni Janoi.

»Ako bi jaz aJutil, za kal ae gre, atopil bi bil pred tultana
in mu rekel: Meni je znana pot od BUlacga jezera
do Dunaja ter jo rad pokažem. Kdo mi pa ubrani, da
ne zapeljem vezirja in vojske v močvirje, od koder jo na
odnese ni jeden. Sebi bi pa te o praveai čaau pomagal.«

»Ako bi ae ia pred po vaej pravici oe zvijal kot
it daj ca na kakem kolcu!« pomaga mu SUnko v besedi
naprej .Jaz bi bil ravnal, kakor Valter.«

•A meni bolj ugaja ravnanja Ogrovo,« pravi Grk,

•la ponudimo ae vezirju v službo Da pa na nc zgrabijo,
aa to že poskrbim. Kaj pa je, če na vides aprejmem
turtko vero. Tudi Janol jo bode, potem nama bo Kara
MusUfa zaupal. Natvezava mu na to, da aultanu nisva
povedala reanice, marveč da dobro potna! ti pot na Dunaj,
in ludi meni ni aeznana.«

»Jurij«, platno vsklikne Valter, *pa ae oorčujel?
Vero da bi zaUjil, tudi le na vides — to bi bil grozen
smrten greh

»A kaj! Da le Turčiaom pomagamo pod not —
kaj greh' Naj bi tudi bilo greh, nai pop me kaj rad
odveže. Kaj ne Janol, da ae zdrativa ?«

•Ne bi bilo napačno«, odgovarja mladi Oger. »Da
bi ne bilo treba poturčiti ae! Prej ali alej bi ae bilo
uko treba. Zastonj ae bode« tudi U upiral, Valter. Rajli
ae sedaj poturčim le na videt; Uko imam upanje, da
bodem kdaj prost, potem se izpovem duhovniku, ako ji
re« greh; tukaj pa ne pridem aploh nikdar do itpovidnka.
Velja Jurij!.

Zastonj je bilo vae prigovarjanje Valterjevo, Sunkovo.
Zaman ju je opominjal Antonio lepega vzgled«,
ki ga je dal kristjanom autnjem njegov rojak Nikota
Janaki, ki je polotil rajli glavo pod rabeljnov meč, kakor
bi se odpovedal Kristuau. Ia poveljnik janičarjev ga j«
hotel celo poeioiti ter mu prapuatiti vse imetje!


V tem pride iz sultanove sobe veliki vezir. Siopil
j e pred dečke, ki ao se priklonili in prekrižali roke na
prsih, ter rekel: «Pri bradi prerokovi! Sultan je predober
z mladimi krKannkimi psi. Mladi mlečnlk je menda našega
gospodu, kateremu Allab daj zmago nad vsemi
sovražniki, kar očaral. Pojdi k njemu, sultan te kliče!.
Gospod«, izpregovori Grk ter se preponižno približa
velikemu vealrju, odpusti svojemu hlapcu, da
govori s teboj. Moj gospod hoče pričeti nove zmagovite
vojske. Bodi mi milosten, dovoli, da se bojujem pod
ivojo zastavo. Glej me, nisem več majhen deček; v
kratkem izpolni tvoj hlapec 16. pomlad.*

• Noben krftčanski autenj ne sme se bojevali pod
polmescem.« zavrne Grka Karu Muatafa ler ga presunljivo
meri z očmi.

•O gospod«, odgovori Grk, »tvoj hlapec ni zaman
že leta poslušal razsvetljenega muftija in nauke božjega
korana; pripravljen je sprejeli prerokoro vero, ako mu
dovolil stopiti pod tvojo zastavo.«
»Nesramnež!« vsklikne Antonio.
»Kaj laja krščanski pes ?«• oaorno zakliče vezir ter
se ozre na Italijana.

»Gospod«, prosi Grk. »ne jezi se nad mojim prijateljem,
kateremu Allah ftc ni dal milosti razsvetljenja!
Tudi ta bo ačaaooaa blagoslavljal Mohameda, kakor ga
z menoj že danes ta moj brat. Zakaj tudi on jo pripravljen
prejeti ialam. Ako ga vzame* v avojo službo,
koristil li bode mnogo, dasi je še slabotna njegovu roka;
kazal ti bode pot proti Dunaju «

• Allah bodi zahvaljen. ki je t-be in Ogra razsvetlil!«
pravi vezir. »Se danes govorim z roufujem in sultanom.
A povem vama: pazil bodem na vaju, ali niso vajini
nsmeni izdajski. Priaežem vama pri bradi prerokovi
Mrašno maščevanje, ako vaju salotim. Allah mi odpusti!
A odpadniku ne zaupam pol toliko, kakor onemu plavolasetnu
dečku, ki je tako stanoviten. Pojdita z menoj
v mojo palačo'«

»I bogi Janol, ki se je dal zapeljali od nesramnega
lirka, ki je že zdavnej kazal, da bode odpadel od krščanstva!
«

• Moliva zanju«, odgovoril je Stanko, »pa tudi za
Vslterja in zase, da ostanemo Kristusu zvesti.« (Dalje.)

[[Kategorija: Kratka zgodba]]
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija: 19. stoletje]]
[[Kategorija: Anonimno]]