Revision 93793 of "Sultanovi sužnji (Carigrajska slika iz 17. stoletja) - 5. del" on slwikisource

{{naslov
| prejšnji= 
| naslednji= 
| naslov= [[Sultanovi sužnji (Carigrajska slika iz 17. stoletja) - 5. del]]
| avtor= anonimno
| opombe= Objavljeno v [[Domoljub]] 1895, št. 7 (4. aprila) v rubriki [[Listek (Leposlovje v Domoljubu)|Listek]] 
| obdelano=1
| spisano= Postavila Tina Habjan
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-Q9TV5EFL/?query=%27keywords%3ddomoljub%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=100&page=2]
|licenca=javna last
}}

== 6. V nemilosti ==

Valter ni opazil, da je bila prav blizu za lopo, v
kateri se je pogovarjal s sestrico, v goSčavi skrita druga
utiea, v kateri je bilo mogoče čuti vsako beaedo iz lope.
Sultan je bil nala&č odmenil to mesto mladima sužnikoma
za pogovor, ker je hotel sam Čuti, kaj se bodeta menila
njegova ljubljenca. Ni se mu namreč malo čudno zdelo,
da si mala pevka ni izprosila druge milosti, kakor da
sme govoriti z bratom. Vedel je, da «e bodeta pogovarjala
v materinem jeziku, ter zato vzel s seboj tolmača.
Poturic, ki ao izdali avojo krlčansko vero ter prestopili
k turški veri, bilo je tedaj mnogo v sultanovi slutbi. Nekateri
so prisiljeni odpadli od krščanstva, nekateri pa ao
zatajili vero svojevoljno

Ahmet F.fendi, katerega ja bil vzel aultan a seboj
v utico, odrekel se je bil sveti veri proatovoljno, iz
lahkoroiftljenoati je bil Ae kot mladenič tako daleč zadel.
Njegov oče je bil bogat trgovec na Nemškem; s avojo
zapravljivoatjo in strastnim igranjem gaje bil sin spravil
akoro na beraftko palico, in naposled je Ahmet, od očeta
zavrtan, na neki kupčijski ladiji priSel v Carigrad. Kadi
pomanjkanja je labkomUljeno zatajil avojo vero in pri
sultanu dobil službo tolmača.

Ahmet Efendi je torej umel, kaj sta se otroka pogovarjala.
(ianjen je ponavljal pogovor aultanu. A pomenek
o begu je izpustil; smilili ata se mu siroti, ki
bi gotovo trpeli, ako bi aultan tudi to izvedel. Kar pa
sta otroka pohotnega in ljubega med seboj govorila,
ponavljal je gospodu verno.

Zamišljen se je sprehajal mogočni Mehemet se
dolgo potem po vrtu. Ljubezen krščanska je tudi nanj
napravila mogočen vtis.

.Čudno«, dejal je, ko ae je vrnil, Abdulahu, ki
ga je pričakoval pred palačo i drugimi služabniki, »kako
se pri kristijanih bratje ljubijo! Mi mohamedani tega
ne poznamo. lastne brate obsodi aultan v smrt ali vsaj
v večno jočo, avoje aeetre pa podari kakemu pali ali
knezu. K^j je neki Alahu, usmiljenemu, v večje veselje,
ravnanje kriatijanov, ali naie? Pa, aaj prihaja ondi
Vanni-Efendi, včliki učitelj korana, ki zna knjigo prerokov
imir bodi i njim!) na pamet Njega po vprašajmo!«
In sultan namigne muftiju, ki ae je 2e od daleč
pred njim v prah vrgel, k sebi ter ga včde s seboj na
bližnjo trato v senco koSate platane. Mufti je ponilno
* prekritanimi nogami na gospodov migljaj sedel na
travo, sultan pa na Ikrlataato blazino, katero ao mu na
Abdulahov ukaa naglo preakrbtli sužnji. Mehemet povč
muftiju svoj pomialek, kako d* kraljuje pri kriatijanih
med brati večja ljubezen, kakor med prerokovimi privrženci,
ter ga vprafta, kaj miali o tem.

Vanni-Efendi sklone glavo proti zemlji, da bi mu
bil voliki beli turban skoro zdrsnil z gole glave, prekriža
roke na prsih in pravi:
»O senca boga, vsevednega, in sin preroka, a katerim
bodi mir! Ni neznan tvoji modroati odgovor na
ta pomislek; le da izkuSaS avojega hlapca znanje, katero
je v primeri a tvojim znanjem kakor jeden las proti
tvoji bradi, vpralujei zadnjega avojega služabnika. Pravi
pa prerok, ki ga je Bog povzdignil, v 109. suri (poglavje)
koranovi, katero mu je Gospod razodel v Meki,
svetemu mestu: ,Govori: 0, neverniki, . . . vi imate
svojo vero, in jaz imam avojo!' Na videz imajo znabiti
res marsikaj dobrega, morda celo boljšega kakor mi;
saj ima tudi kača lepSo in svetlejšo ko2o kakor človek,
in vendar je strupen črv in od Boga zavržena stvar.
Naj ac torej lo ljubijo pri njih bratje in sestre med
seboj! Mi pa priznavamo v 112. suri jedinega in večnega
Boga, ki ni niti Oče, niti Sin, niti Bveti Dub, kakor
si domiftljujejo malikovalski neverniki, katere bo aodnji
dan Goapod izročil iblisu (hudobnemu duhu) in za lase
in za noge vrgel v pekel, v katerem je najbolj pekoči
ogenj«

»Resnico govoriš, o Vanni, in le besede korana,
avete knjige, katero bode kmalu razširila ostrina mojega
meča, da bode gospodovala po vsem zahodu. Sedaj mi
pa povej, kako je a sužnimi kristijani, ki poslušajo ie
celo leto naS nauk iz tvojih uat?«

•Naj podeli Bog in njegov hlapec Mohamed tvoji
roki moč in tvojemu meču zmago, da pokončaš ne vernike
do konca sveta!« odvrne Vanni, .zakaj izpreobrnili
ac ne bodo. Niih arca ao trda kot kremen in njih ušesa
gluha kakor gozdna drevesa. Tudi mladi sužnji, ki mi
jih je izročila tvoja dobrota, da poslulajo koranove
nauke in najdejo pot v raj, so trdovratni in zametujejo
moje avarjenje; le dva sta pripravljena islam sprejeli.«

• Poznam ju ter sem ju oddal Kara Muatafi«, pravi
sultan. »Zaupam jima pa le malo. Kako pa je z Juaufom,
mojim oprodo? Ako pripraviš plavolaaega dečka
do tega, da aprejme islam, deset častnih oblačil in deaet
mosenj zlato v bo tvoje plačilo.«

Mufti je zvesto posluftal, kako plačilo ga čaka, ako
pregovori Valterja; temu je dal aultan ime Juzuf. Nato
pa ae mu nagrbanči čelo in počaai odvrne: .Juzuf,
plavolaai deček, ja najtrdovratnejfti učenec! Sumim cel6,
da potrjuje avoje tovariše v nevernosti ia zaamehuje z
zaamehljivimi opazkami moje nauke. Pohvaliti pa moram
njegovo marljivost. Razven one male pokveke nobeden
tako lepo ne govori in ne pise turški, kakor Juzuf.
Tudi zna prvo suro, ki jo mora vernik moliti, ie dolgo
brez napake na pamet.«

»Zahtevam torej, da aprejme islam pred prihodnjim
bajramom (največji turški praznik'«, pravi Mohemet
odločno. »Bodemo videli, kateri anžanj ae drsne ustavljati
moji volji. Pri bradi očetovi — moral Abdulab,
takoj ga potovi aem!«

Kmalu je stal Valter pred sultanom. Nekoliko je
deček le prebledel, ko je videl rasaijeni obraz avojega
gospoda in poleg njega muftija. »Sedaj ti pojde aa tvojo
stanovitnost v veri«, dejal je aam pri aebi ter ae priporočil
varstvu svojega svetega angelja, v tem ko je klanjal
m bil po lurtki legi gl.ro v prah A začetek pogovor,
uko hud, kakor je pričakoval.

»Juzuf«, ogovori ga sultan, .veseli me, da te hvali
učeni Vanni. ksko se odlikuje! po pridnosti in dobrem
napredku. Ako bol ustregel moji želji, povid gnem te.
kakor jt povid gnil egipčanski kralj onega Juiufa -
mir mu bodi! čegar osodo nsm pripoveduje jasni prerok
v 12. suri. Saj ti je mana zgodba?«

»O gospod«, poseže multi vmes. »bral sem učencem
to najlepšo turo božjega korana Se pretekli teden.«
»O gospod, naj sije milost tvojega obraza vedno
nad menoj!« odgovori Valter. »Dobro mi je znana zgodba
o egiptovskem Jožefu in znal sem jo že dolgo prej,
nego sem čul prvo besedo i* korana. Povedal ti jo bom,
kakor je zapisana v svetopisemskih zgodbah, katenh se
moramo krščanski otroci učiti.«

SulUn je dovolil in deček je pripovedoval krasno
zgodbo uko ljubko, da jo je mogočni vladar s vesel em
in zanimanjem poslulal. Seveda je Valter izpustil one
amesne dosUvke, a katerimi je Mohamed svetopisemsko
zgodbo popačil. Muftija lo ni malo jezilo, in hotel je
kar vmes pr povedovanje izpopolniti. A Mehemet mu je
ukazal molčali in naposled rekel: »Pri bradi prerokovi,
Alah kriatijanov ni prezrl, ko je delil duševne darove!
Toda mnogo jim le manjka do polne resnice. Kakor
aem Cul. naučil ai se že tudi prvo suro na pamet Ako
mi jo ponovil brez napake obdanm te knežje.«
Valter ni alutil, kake zanjke mu je nasUvil sultan
Prva »ura je mohamedansko veroizpovedanje. Kdor jo
je pred javnim oblastvom ponovil, ta se je zavezal, kakor
so tedaj m slili. da sprejme mohamedansko vero. Valterju
se to le sanjalo ni. Ker ni v prvi suri ničesar, za kar
bi tudi kriatijan ne mogel prosili Boga, ponovil jo je
lepo in glasno: »V imenu preusmi!., enega Boga. Hvala
in slava Gospodu svetov, usmiljenemu, ki vlada ob dnevu
aodKe Tebi hočemo služiti in tebe prositi, da nas vodil
po pravi poti. po poti onih. ki ae veael* tvoja miloeti,
in ne po poti onih. nad katerimi se jesil. in ne onih.
ki v zmoti blodijo.«

Sulun je pazljivo poslutal Nato pravi. »Vanni-
Cfendi. dobro ai poučil tega dečka v blažilnib besedah
koranovih; in ti. Juzuf, si jih dobro zapomnil in lepo
ponovil. Ali pa so morda govorile le ustnice, ali ni
molilo tudi srce k Bogu?«

»Tudi srce je molilo«, odvrne deček

»Torej si pred menoj in tema pričama alovesno
izpovedoval Mohamedovo vero in ai dolžan odreči se
Kristusu in vero vernikov sprejeti!« veselo vsklikne
aulUn, mufii in Aboulah pa mu glasno pritrjujete.

»Tega namena Pa tvoj hlapec ni imel«, odvrne
mah suženj preplašen. »Tudi ai kristijani hvalimo in
slavimo Stvarnika in Gospoda sveta, upamo, da je
usmiljen, m verujemo, da bode enkrat aodnji dan aodil
žive ,n mrtve. Tudi mi mu obljubujemo, d. mu bomo
služili ter ga prosimo, naj nas .odi po poti svoje milosti
m obvanjje zmote. Tako in ne drugače razumel aem
besede, tako aem tudi molil k svojemu Bogu «

•Nobeno izgovarjanje na pomaga«, odvrne vladar
m čelo ae mu nabere v gube. »Govoril ai besede Mohameda.
preroka božjega, in te beaede ao tako umeti
kakor jih je umel čelčeni prerok aam. Mohamed imenuj«
tisto pot pravo, po kateri hodijo oni, ki te vesele milosti
božje, vera vernikov, in napačna mu je pot omb, md
katerimi se Bog jezi, zmota nevernikov, med katermi
»o v prvi vrati zaslepljeni kristijani. Dolžan si torej zapustiU
njihovo pat, ki včle v pogubljenje, ter hoditi po
poti islama, katero nam je pokazal prerok «

Deček je bil ailno preplašen, dosti dolgo ja bil
med prvimi služabniki sultenovimi, da je poznal iulunovo
jezo. Vkljub temu jc hotel z božjo pomo/Jo stanovitno
čuvati svojo vero.

»Dprevidim«, pravi pogumno, »da sem grelil, ker
sem ponovil Mohamedove besede kot molitev IQ I«
obnašal kakor turek. Moj gospod naj vč, da sem storil
nevede Vere v Kristusa, ki je umrl zame na križu, pt
ne bodem nikdar zamenjal z islamom «

»Kaj? Drzne* ae, revfte, kljubovali moji volji M
zagromi sultan. »Odreci ae na meatu avojemu Kristusa,
ali ps čutil mojo jezo!«

•Rajli umrem, kakor bi satajil Kristusa «

»Ni ti treba zatajiti Kriatu«a«, poseže v besedi
mufli, ki je hotel dečku reš ti življenje. »Tudi mi častino
Kristusa in Mojzesa kot preroka, od Boga poslana, io
predhodnika Mohamedova.«

»Knstgani ga molimo kot resničnega Boga in ne
verujemo, da je bil val Mohamed od Boga potka
prerok«, zavrne deček turškega učenika
•Pes krščanski!« zareži sultan. »Abdulsb, takoj
mu ukaži za to psovanje našteti 25 udarcev po podplatih
Potem mu vzemi dragocena oblačila, kakorina nosijo
moji atrežniki, ter ga obleci v hlapčevske cunje jaoi
Carske Videli bodemo, je-li se mu vkloni trda glava, tli
mu jo moramo položili pred noge.«

Zastonj je Valter proseče povzdigoval roke in prosil
milosti. Abdulah ga je vlekel a seboj in izročil rabeljnom
Zasmehovaje ao okrutni aužoji položili tovanla na zemljo,
in gibki irst je kmalu padal po nežmb dečkovih podplatih.
Po vsakem udarcu je vpralal Abdulah. »Ali M
odpoves avojemu Kriatuiu ? — Ali aprejmei Mohamede
nauk? — Ali hočel tu končati kakor pes, al' '»i«11
kot aulUnov ljubljenec oajviije časli na zemlji, Wu
pa veaelje, ki ja opisuje koran

•Na, nikdar; rajli umrem I" odgovarjal je • P0-
četka deček.

Kmalu pa ja bilo čuti le atokanje in ibimj*
in predno je prejel določano število udarcev, cmed.<
je mučencc prevelike bolečine. A rabeljni niao nihali
bili ao ga. kakor jim je bilo ukazano. Nato so ga oiarf
in polotili v hlevu na otep alame v kotu. (Dalje sledi)

[[Kategorija: Kratka zgodba]]
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija: 19. stoletje]]
[[Kategorija: Anonimno]]