Revision 93801 of "Sultanovi sužnji (Carigrajska slika iz 17. stoletja) - 6. del" on slwikisource

{{naslov
| prejšnji= [[Sultanovi sužnji (Carigrajska slika iz 17. stoletja) - 5. del]]
| naslednji=  
| naslov= [[Sultanovi sužnji (Carigrajska slika iz 17. stoletja) - 6. del]]
| avtor= anonimno
| opombe= Objavljeno v [[Domoljub]] 1895, št. 8 (18. aprila) v rubriki [[Listek (Leposlovje v Domoljubu)|Listek]] 
| obdelano=1
| spisano= Postavila Tina Habjan
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-EDTY4WKY/?query=%27keywords%3ddomoljub%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=100&page=2]
|licenca=javna last
}}

== 7. Odpadnik ==

Tolmač Ahmei Efendi je čul, kako pogumno
ja Valter oCitno spoznaval svojo vero pred sultanom,
videl je tudi, kako grozovito »o kaznovali dečka. Smilil
»e mu je mladi poznavalec in v srcu, ki n. b.lo se
popolnoma pokvarjeno, občudoval ga je, v prsib pa se
mu je jela oglašati vest.

Ko se je ob mraku vračal i* »erayila po ozkib,
»koro te temnih ulicah proti svojemu stanovanju, govoril
je »am sebi: .Bernard, kak strahopetec si proti
temu dečku! Zatajil ai Kristusa, svojega OdreSenika,
prostovoljno, da bi U le ne bilo treba v potu svojega
obraza alužiti kruha, potem ko si zapravil in zaigral
tvoje očetovsko imetje, kakor izgubljeni ain v evangeliju.
Ali bodes »edaj toliko srčen, da se vrnei in porečeš:
»Oče, grešil »em zoper nebesa in zoper tebe?«
A vrniti »e ne moreš; zakaj Turki biitro gledajo na
odpadnike. In če bi li bilo tudi mogoče, kdo ri, kako
U »prejme tvoj raz»rjeni oče? Tako gotovo ne, kakor
oni oče v evangeliju? Obsojen ai Živeti, in umreti moral
kot Turek!«

Tako je tolažil odpadnik avojo vest; a tako lahko
to ni tlo. Neprenehoma je gledal pred seboj pogumnega
dečka. Zvenele ao mu v ulesih besede, ki jih je
govoril Valter aeatrici: »Kaj pomaga človeku, ako pridobi
vea »vet, na tvoji duSi pa ikodo trpi?« Zvenela mu
je »rčna molitev, ki ata jo otroka molila, gledal je pred
seboj dečka, kako pogumno je pred sultanom spoznaval
svojo vero, Cul neprenehoma, kako je ječal, ko ao ga
sužnji bili, kako je jokal; a zatajiti svojega Boga vendar
ai botal. Spomnil se je tudi besedij svetega pisma, katerih
»e je učil le kot deček: Reanično vam povem:

• Kdor me bode spoznal pred ljudmi, spoznal ga bodem
tudi jaz pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor me
bode pa zatajil pred ljudmi, zatajil ga bodem (udi jaz
pred »vojim Očetom, ki je v nebe»ih.. — In kaj bode
a teboj potem vao večnost?« vpraševal »e je. Zakaj
vera, ki jo je bil po vnanje zatajil, ni mu še zamrla
v duši.

»A, ne skrbi za to!« pravi napoaled jezno »Saj
drugače ne morem ravnati! Ali naj me na vse zadnje
Uko bičajo, kakor tega malega siromaka? Saj že naprej
vem, da se odpovem Kritlusu že pri drugem ali tretjem
udarcu. Go»pod te me bode usmilil in mi odpustil
alabost. Naši pridigarji uko pravijo, da sem opravičen,
ako le verujem in v arcu imam res vero, dasi ne čutim
toliko moči v sebi, da bi ludi očitno pokazal avoje verno
arce. Neki prijatelj mi je pravil, da kalvinski Nizozemci
na Japonskem križ z nogami lepUjo in sveto vero izdajajo,
ako upajo le kaj dobička; meni pa gre tukaj
za življenje!«

Ko so odpadniku rojil« te misli po glavi in ga
vznemirjale, dospel je do mottu, ki je vezal glavni del
Carigrada a predmestjem Galato. Nova mitel mu tiaa r
glavo. Nearečnega dečka ni mojrel pozabiti.
»Saj poakueil bi pa vendar le lahko«, govoril j«
sam sebi, »ali ubožčka res ne bi mogel rešiti! Kako
prav, da sem poslušal danes Žida Benjamina! Kaj ]«,
ko bi ona dva meniha odkupila tudi tega mladiča? N,!
beračila sta precej denarja po Evropi, da relita čim največ
krščanskih aužnjev krutega jarma. Tako vaaj ml je pravil
Žid Benjamin. Kar tja v Galato stopim h krščanskima
menihoma — kje stanujeta, povedal mi je k »reči Benjamin
— in jima priporočim Juzuf«, kakor mu pravi
sultan, ali Valterja, kukor ga kliCe njegova sestrica.
I Videm pač nekoliko kaaneje domov «

Kar je sklenil Ahmet Efendi, atoril je tudi. Stopil
ja po mostu; skoro nikogar ni aračal, ker je bito te
pozno. Le par paov in beračev, brez katerih tudi tedaj
Carigrad m bil, nadlegovalo ga je. Kmalu je stal pred
hišo, v kateri aU aUnovala meniha. Bila sU iz onega
reda, ki je bil ustanovljen le radi aužnjev. Nabirali to
redovniki med kriatijani denar in potem odkupovali
sužnje-kristijane. Večkrat je vzel ludi kak redovnik
sužnje verige eam na avoje roke, ako je pošel denar,
ali je bila cena za aužnja previaoka — le, da te je tkrboi
oče lahko povrnil k svoji družini, ali da je ljubeča auli
lahko zopet pntianila aina-jedinca na avoje arce.
Ahmet Efendi je potrkal, in odprl mu je oborclen
služabnik, katerega aU bila dobila meniha od Spanj<kega
konzula, da bi ju varoval. Služabnik včde poznega goita
v sobo, nažge luč ter mu naroči, naj nekol ko počaka,
ker meniha ravno molita.

• Škoda«, pristavil je preprosti služabnik, ds jima
ne sveti luč itlsms; ne bi bila napačna meniha; vsaj
tako častitljiva bi bila, kakor oni naši derviši, ki plešejo
in tulijo.«

• Alah deli miloati, kakor ao namenjene«, odgovarja
krščanaki odpadnik. Nam pošilja aolnčno luč svojega
nauka, nevermkom privošči toliko svoUobe, kolikor ja
daje zvezdica v temni noči. A prijazno moramo sprejeli
te avroptke menihe, zakaj prinašajo nam zlat, težak
denar, da odkupijo krlčantke aužnje. Cel6 sultan, naš
goapod, ki naj ga blagoslovi Alah, ne bi ae branil prodati
letoa precejšnje itevilo avojih dvornih aužnjev.«
•To je pa čudno! Take volja ni zmerom!« odvrne
atražmk. »Menda denarja toliko potrebuje za vojtko.
1'ravijo, da je prisegel pri prerokovi bradi, da bode
osvojil Dunaj, in veliki vezir Kara Mustala — Bog mu
dsj zmsgo — nabira in sklicuje s vseh slraaij vojake.
Take vojake neki še ni bilo pod polumeacem. — Sedaj
sU pa meniha a svojimi molitvami to pri kraj*' potrpi,
takoj te zglaaim!«

V kratkem aU prišla v sobo rodovnika, častitljiv
atarček z dolgo srebrno-balo brado in mlad mož, le v
cvetu let. Odpadnik ju je pozdravil ler aa jima globoko
priklonil, kakor je pri julrovcib navada. Meniha »u »
tujcem sedla na atol.

Pogovor je pričel atarček. Pripovedoval je najprej,
sakaj »ta se meniha napravila v Carigrad. Doslej ae je
zmenil z židom Benjaminom, ki mu bode tolmač, kadarbode » mestu kupoval sutnje. Benjamina. pravil j«, da
dobro pozna; večkrat se je ta obml nanj. Ker so pa
»edaj tudi sutnji sultanovi na prodaj, ponudim tudi vam
toliko za vsakega sutnja, za kolikor sva ae pogodila z
Benjaminom«, končal ja stari menih. .Pet alatov dobit«
xa v takega sutnja, xa katerega bodete posredovali Ali
»am je prav?«

• Niti beliča ne vzamem za nobenega sužnja krisiijana
«, odvrne pa tolmač; »ako bi mogel, izročil vama
bi v*e kr&t aoske dačte zastonj, da jih vedela. častita
aota, v domovino.«

Starček menih ja airme uprl svoje oko v mota*
take besede ni pričakoval. Zato pravi:
• Prijatelj, vi sta kriatijan Noben Turek, ne lid,
ne (irk. ne Armenec bi Uko ne govoril. Tudi mate od
tu. marveč vad dom Di daleč od natega, ker tako lepo
govorite na« jezik.«

• Kes, ne tajim, da sem krdčansko krdčen«, odgovarja
odpadnik; a počaai ao mu dla besede z jezika;
bilo ga js nekoliko aram »A za to sa ne gre! Ne mislile.
da sem sklenil posuti zopet kristijan ter zato pnSel
k vama. Tudi nisem bil nikdar katoličan, nikdar ud vaia
Cerkve i Luter pa nas je učil, da mu ja ljubil Turek
nego papei.«

S to dalo ai je hotel airomak pomagali iz zadrege,
v lutero ga je spravilo ljubeznivo, a odkrito oko. ki je
je »tarček vanj upiral.

• Precej ae mi ja zdelo, da niste katoličan«, pravi
starček nurno in prijazno. »Katoličan, ki zataji K r »tuša,
bolj globoko pade, kakor ste vi padli. Odpadnik, ki je
bil prej katoličan, po navadi iz dna du*e sovrati Krivima
iu svoje krščanska brate. Vi ste pač le prisujsni
»prejeli islam?«

• liodi prisiljen, bodi ns prisiljen — sedaj sem
Turek in pač tudi unirem kot Turek«, odgovarja tolmač.
•
Vkljub temu pa bodem vedno rad postregel rojaku,
ako ui bodo le mogoče. Zalo pa vaju. častiU mota,
opozarjam na kr*dan»kega dečka, ki zelo potrebuje vajina
pomoči, in sicar hitre.*

Ahmet F.fendi je nato pripovedoval menihoma o
Valterju. o njegovem pogovoru z malo sestrico, pa tudi,
kako pogumno je spo«nal pred sultanom svojo vero.
Meniha sla sočutno in z velikim zanimanjem poshi*ala,
kar jima je pravil.

•Bog naj varuje vrlega dečka!« pravi starček.

• Pre fej jutri pojdeva v serajil ter ga odkupiva m njegovo
»estrico, Ce bode »Io.«

»O, Martin«, pripomni mlajAi menih. »ali ne utegneta
sa v»e zadnje biti to otroka gospoda s Trna, ki naju
je tako nujno proeil, naj pozvedavava za njegova otroka
l«r ju odkupiva, naj ata Se Uko draga ?•

• Mogočo, dragi o. Jotef«, odvrne sUrejii menih.

•Poglejte v moj zapisnik; na atrani 87. ali b8. najdete
»juni imeni. Jaz pri luči tetko berem •

•Tukaj aU«, pravi o. Jotef po kratkem iskanju.

•Dečku je ime ValUr. deklica pa je Martjca; plavolasa
w»oha. deček pa je za svojih dvanajst lel velik in čvrst..

• Prava su«, opomni sedaj tolmač. .Tako su se
otroka ogovarjala, in dečku sem prisojal 14 ali 15 lel.«
* " p r m v t ! P"»va!« vskliknil je mlajfti
menih vesel. -Kako se bode veselil dobri oče, ako mu
pripeljeva otroka 1«

Upajva. da se nama posreči«, pravi izkutenejfti
o. Martin: .Jutn priporočiva pri iresveti daritvi svojo
namer., Materi bolji. ki je ustanovna najin red. da odkupuje
kričanske sulnje. Dragi o. Jotef. ne v«te, kako
letko je (sloboditi kakega sutnja iz »erajila. Ako se
sultan za katerega posebno zanima, ga navadno sploh
ni mogoče odkupiti Taka je z Valterjem. kakor js videti.
Ipajmo pa na Boga m pomoč njegove miloetne Matere,
pa tudi na vato roko se zanašam, dragi prijatelj in
rojak' Jutri po drogi molitvi Turkov snidemo se pred
sultanovo palačo, ako vam je prav «

Ahmetu F.fendiju je bilo prav in poslovili ao se
za ta večer.

[[Kategorija: Kratka zgodba]]
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija: 19. stoletje]]
[[Kategorija: Anonimno]]