Difference between revisions 14925 and 14926 on slwikiversity

:<big>'''Ivan Mrak: Van Goghov Vidov ples, 1970'''<ref>Alenka Goljevšček: Od (A)brama do (Ž)upančiča, vsebine 765 slovenskih dram. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2011. 549-550.</ref></big> <br> <br>
: '''OSEBE:''' ''VINCENT VAN GOGH. THEO, njegov brat. PAUL GAUGIN. Dr. GACHET. RACHEL. MADAME. PAGLAVCI. Množica, glasovi.'' <br><br>
:'''VSEBINA''' <br>
::'''1. STOPNJEVANJE:'''Gauginu je dovolj skupnega bivanja z Van Goghom v Rumeni hiši v Arlesu, prijateljev nenehni "Vidov ples" mu že preseda, sklene, da bo odšel. Van Gogh ga vroče roti, naj ostane, ljubi ga, z njegovim odhodom bi se mu podrl svet; naj se sam zaletvava v zapahnjena vrata, z brezpogojnim dejanjem izterjava brezpogojnost? <br>
 
::'''2. STOPNJEVANJE:'''Natezanje med prijateljema traja in traja. Gaugin sovraži malomeščansko Evropo, na daljnem otoku si bo poiskal neranjeno naturo, kjer človek scela in zares pokleka pred božanstva. Vincent strastno odgovarja, da je ta otok v njunem srcu, tam so zvezde, ki jih morata z barvo razodeti svetu. Hotel je skupino enako mislečih, zdaj mu je ostal le še Gaugin, skupaj bosta izzivala nebo, skušalal angelsko perut pritegniti na zemljo ... Gaugin se posmehuje: kakšen svetnik, pa se je ondan nag podil za eno od bordelskih dekle in pri nji išče čistost in ljubezen, trap! Sentimentalni cirkus, dovolj ga ima! Vincent napade prijatelja z britvijo, a se dejanja takoj zave in si v spravni dar odreže uho. Zgroženi Gaugin ga obveže in pobegne. <br>

::'''3. STOPNJEVANJE:'''Van Gogh v bordelu še enkrat roti Gaugina, naj ga ne zapusti, groza ga je zakletosti zgolj vase, groza samote, ločitev bo smrt za oba! Ko ga prijatelj grobo zavrne, slikar nagovarja Rachel, naj gre z njim, v svoji norosti prepričan, da ga prostitutka ljubi; da bi ji dokazal svojo ljubezen, ji podari odrezano uho. Rachel omedli, Van Gogha pa pred bordelom vrže epileptični napad. Madam se škandalizira, Gaugin pobegne na vlak in odpotuje. <br>

::'''4. STOPNJEVANJE:'''Paglavci pred Rumeno hišo zahmehujejo slikarja, zmerjajo ga z norcem, Rdečebradcem, morilcem itn. Van Gogh v besu začne metati v posmehljivce svoje slike, dokler ne pride dr. Gachet in mularijo razžene; slikarju, ki ga je že bil zdravil, je naklonjen, njegovo delo visoko ceni. Vincenta preplavijo neodgovorljiva vprašanja: z vsem, kar je slikal, se je poistovečal, pa je dosegel resničnost, se dotaknil božjega? Niso vse muke zamanj? Znenada pobesni, nameri revolver na doktorja; zakaj mu kaplja po možganih, občuduje njegovo umetnost - prekleta naj bo umetnost, preklet njegov jaz! Toda roka mu omahne, v gnusu nad samim seboj odide v Rumeno hišo, odkoder se zasliši strel. Dr. Gachet plane za njim. <br>

::'''5. STOPNJEVANJE:'''V ponavljajočih se epileptičnih krčih Van Gogh blodi, se pogovarja s prividi, sliši posmehljivce, ki ga zasramujejo. K njemu prihiti Theo, ki je vseskozi skrbel zanj, česar si Vincent ne more odpustiti. Preganjajo ga črni krokarji, ki mu hočejo razkljuvati meso, zagleda se v podobi konja, ki vihari v sozvenenju zvezd, pa ga posmeh, prezir, nerazumevanje spravijo v norost, v brezupen, divji Vidov ples. Od nog proti srcu ga stiska leden hlad - a vendar, vse zvezde neba mu v objem hite! V tem osrečujočem videnju omahne mrtev, brat in doktor žalujeta, pod oknom pa vse močneje doni sramotilna pesem: Rdečebradec, Rdečebradec, al že spiš? Zgubi se že, norec! Vzem te vrag! <br><br>

<references>Alenka Goljevšček: Od (A)brama do (Ž)upančiča, vsebine 765 slovenskih dram. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2011. 549-550.</references>